Del 2: Prevara kriminalistov, psihično mučenje in 12 ur brez hrane

V prejšnji objavi sem opisal, kako se je moja bitka za pravico končala pred administrativnim zidom v Strasbourgu, kjer so moje pritožbe zavrgli z enim samim vnaprej pripravljenim stavkom. Danes pa začenjam z razkrivanjem tistega, kar je sploh pripeljalo do tja; s sistematičnimi krivicami, ki so se začele že na samem začetku kazenskega pregona.

To je zgodba o tem, kako pod krinko "zakona" poteka načrtno lomljenje človekovega dostojanstva.

"Saj ni nič, samo na zaslišanje gremo" (Prva velika laž)

Vse se je začelo z anonimno prijavo. Sledila je hišna preiskava in preiskava mojih elektronskih naprav, vse to brez kakršnega koli vnaprejšnjega opozorila ali odredbe sodnika (odredbo so dali samo moji noni in mami), tako da sploh nisem vedel, za kaj se gre. Ko so kriminalisti zaključili s preiskavo naprav, so mi hladnokrvno dejali, da niso našli ničesar in da me morajo le odpeljati na zaslišanje na Okrožno sodišče v Novi Gorici.

V resnici pa so me ves čas načrtno zavajali. Iz uradnega zaznamka o privedbi (številka zadeve 2300/4028471/2239222, razviden na sliki) je jasno razvidno, da je šlo za uradno odvzem prostosti (privedbo po 157/1. členu Zakona o kazenskem postopku) ob 14.50 uri. Kriminalisti so natančno vedeli, da sem aretiran, a so mi to zamolčali, da bi me lažje in brez upiranja odvedli.

5 ur policijske maratona: Psihično mučenje v čakalnici

Namesto da bi me takoj odpeljali na sodišče, kot so obljubili, so me odpeljali na policijsko postajo. Tam so me pustili sedeti in čakati polnih pet ur.

To ni bilo naključje ali birokratski zastoj. To je bilo načrtno zadrževanje z namenom psihičnega mučenja. Ko te zaprejo v prostor, ti ne povedo ničesar, te pustijo v negotovosti in strahu, se tvoja psiha začne lomiti. To je preizkušena metoda pritiska, preden te sploh postavijo pred sodnika.

Ko so me ob 20. uri končno vklenjenega z lisicami in v marici odpeljali na sodišče, so bili nad našim prihodom presenečeni vsi. Moj odvetnik, tožilec in celo sodnik so kriminaliste začudeno spraševali: "Kje pa ste bili toliko časa?!" Odgovora seveda niso dobili.

12 ur brez toplega obroka in šok ob priporu

Zaslišanje pred sodnikom je trajalo dolge tri ure. Bil sem v popolnem šoku. Nikoli v življenju si nisem mislil, da me bo doletelo kaj takšnega, da bom ujet v kolesje sistema, ki deluje tako površno in pristransko. Pika na i je bila odločitev sodnika, ki mi je odredil pripor.

V pripor sem prispel okoli 23. ure zvečer. Moj zadnji obrok je bil tistega dne ob 11. uri dopoldan. To pomeni, da sem bil 12 ur brez toplega obroka, lačen, izčrpan, pod ekstremnim psihičnim stresom in v popolnem šoku.

Površnost, ki uničuje življenja

Delo kriminalistov v mojem primeru je bilo opravljeno skrajno površno, pristransko in z edinimi ciljem: škodovati meni kot obdolžencu. Celoten postopek od samega začetka preiskave do privedbe je bil prežet s krivicami, kršitvami osnovnih pravic in manipulacijami.

To je šele prvi del. V naslednjih objavah bom podrobno razkril, kako so se te krivice stopnjevale skozi celoten kazenski pregon in kako slovensko pravosodje zamiži na obe očesi, ko organi pregona kršijo pravila igre.

Se nadaljuje...