Moja bitka s sistemom: Od policijske prevare do administrativnega zidu v Strasbourgu

Večina ljudi verjame, da sta pravo in pravica sopomenki. Verjamejo, da te institucije ščitijo, če so ti kršene temeljne človekove pravice. Tudi sam sem bil med njimi; dokler nisem padel v kolesje slovenskega pravosodja in ugotovil, kako enostavno te lahko sistem potepta, uradniki v Strasbourgu pa tvoj boj zaključijo z enim samim vnaprej pripravljenim dopisom.

To je moja zgodba. Celotna, resnična in podprta s stotimi strani dokumentov, ki so za birokrate očitno le nepomemben papir.

1. Začetek s prevaro in hišna preiskava "v temi" (9. november 2023)

Moja kalvarija se je začela s prevaro. Kriminalisti so prišli na moj naslov in opravili preiskavo elektronskih naprav. Ko so zaključili in na napravah niso našli ničesar, so mi dejali, da me peljejo zgolj na zaslišanje. V resnici pa je bila to laž; takoj so mi odvzeli prostost. Ker so me načrtno zavedli, na samem začetku sploh nisem mogel pravočasno in učinkovito uveljavljati svoje pravice do odvetnika, saj sploh nisem razumel resnosti situacije.

Hkrati je bila izvedena hišna preiskava, ki je prekršila vse standarde poštenega postopka:

-Med preiskavo sem bil sicer fizično prisoten, vendar mi policija ni vročila odredbe o preiskavi niti me ni seznanila z njeno vsebino.

-Odredbo so vročili moji noni in mami, ki sta sicer lastnici hiše, a živita na povsem drugem naslovu.

-Ker nisem imel papirja v rokah, sploh nisem vedel, kaj iščejo in katera kazniva dejanja se mi očitajo. Bil sem popolnoma onemogočen, da bi se branil ali poklical pravno pomoč.

2. 14 mesecev pripora in nehumane razmere v zavodu

Sledilo je najtežje obdobje. Sodišče mi je pripor nerazumno podaljševalo na podlagi pavšalnih ocen o "ponovitveni nevarnosti", ne da bi upoštevalo ključna dejstva v mojo korist. Januarja 2025, ko sem bil v priporu že polnih 14 mesecev, sodba še vedno ni bila pravnomočna; kar je popolnoma nesorazmerno glede na težo očitkov in kasneje izrečeno kazen dveh let zapora.

Med bivanjem za zapahi pa se je sistemska brezbrižnost šele zares pokazala:

-Kratenje pravice do zdravja: ker sem vegan, bi mi morali nuditi vegansko prehrano (ki sem jo imel predpisano tudi s strani zdravnika), vendar mi zavod te prehrane sistematično ni zagotavljal. Prejemal sem obroke z mesnimi omakami, mlečnimi izdelki in jajci (npr. burek, pohan sir), kar je neposredno ogrožalo moje zdravje (stradanje, ker nisem jedel takšne hrane). Kljub večkratnim pisnim opozorilom vodstvu zavoda in sodišču se stanje ni izboljšalo.

-Prisilno pasivno kajenje: Nastanjen sem bil v močno prenatrpani sobi, kjer so bivali kadilci, čeprav sem sam strogi nekadilec. Kljub prošnjam me niso premestili. Kombinacija prenatrpanosti, tobačnega dima in napačne prehrane je vodila v hudo poslabšanje mojega zdravstvenega stanja.

Kot pika na i so mi ob izpustu vrnili prenosni računalnik, ki je bil med hrambo na policiji popolnoma uničen in uničeni so bili vsi podatki na njem, država pa je na koncu nadme poslala še izvršitelje za plačilo astronomskih stroškov postopka.

3. Prvi poskus Strasbourga in administrativni zid (Februar 2026)

Ko sem izčrpal možnosti na slovenskih sodiščih, sem se obrnil na Evropsko sodišče za človekove pravice (ESČP). Februara 2026 pa sem pod opravilno številko 6003/26 prejel hladno prho. Sodišče moje pritožbe sploh ni vsebinsko obravnavalo. Razlog? Ker postopki v Sloveniji takrat še niso bili formalno zaključeni do zadnje stopnje, k obrazcu niso bile priložene kopije vseh vloženih pravnih sredstev. Pritožba je padla zaradi 47. člena Poslovnika sodišča (procesna napaka).

4. Popolna pritožba z 82 prilogami (April 2026)

Nisem odstopil. Ko so bili vsi postopki v Sloveniji dokončno izčrpani, sem se lotil titanskega dela. Sestavil sem novo, popolno pritožbo. 13 strani dolgemu uradnemu obrazcu sem priložil 82 prilog na več kot 500 straneh dokumentacije. Noter je bilo vse: zdravniški recepti za dieto, dopisi direktorju zapora, dokazi o prenatrpanosti, uničenju računalnika in kršitvah pri hišni preiskavi. Zahteval sam 70.000 € pravičnega zadoščenja za vse pretrpljene duševne bolečine in kršitve 3., 5., 6. in 8. člena Konvencije. Pritožbo sem oddal 13. aprila 2026 pod vlogo št. 15797/26.

5. Konec iluzij: "Sodnik posameznik" (Junij 2026)

In kje se je ta pot končala? 18. junija 2026 sem prejel dokončni dokument iz Strasbourga. Nemška sodnica Anja Seibert-Fohr je v sestavi "sodnika posameznika" mojemu večmesečnemu trudu in petstotim stranem dokazov namenila en sam vnaprej pripravljen odstavek.

Zapisala je, da »gradivo ne kaže na kakršen koli videz kršitve pravic« in da pritožba ne izpolnjuje pogojev za dopustnost.

Brez podrobne obrazložitve. Brez argumentov. Pritožba je bila razglašena za nedopustno. Ta odločitev je dokončna, nanjo ni nobene pritožbe več, sodišče pa me je obvestilo, da bodo moj spis v roku enega leta enostavno uničili.

Zaključek

Sistem je narejen tako, da ščiti samega sebe. Ko slovenski organi naredijo vrsto napak; od laži ob aretaciji do kršenja pravice do zdravja v zaporu;  mednarodno sodišče raje uporabi administrativno sito in zadevo pomete pod preprogo, da si zmanjša sodne zaostanke.

Pravne poti zame ni več. Ostane pa mi ta objava in moja beseda. Nihče mi ne more vzeti resnice o tem, kaj se je dogajalo za zaprtimi vrati slovenskih zaporov in kako deluje "pravica", ko jo išče navaden človek. Hvala vsem, ki ste moj boj spremljali.