Vegan svetuje

​V prejšnjem zapisu sem vam razkril svojo izkušnjo z gladovno stavko zaradi krivične sodbe, ko je celo profesor prava potrdil, da sem zaprt po nedolžnem. Zaradi odklanjanja hrane so me takrat premestili na forenzično psihiatrijo v Maribor, kjer pa so po enem tednu ugotovili, da sem popolnoma luciden, da z mano ni nič narobe, in me odpustili nazaj v zapor. Spomnite se tudi, kako sta me prva oškodovanka in njena mati kasneje zagovarjali, se mi opravičili ter obžalovali vse, kar sem moral prestati. ​Danes pa je čas, da spregovorimo o čisti pravni farsi. Predstavljajte si naslednje: oproščen sem bil kar 11 kaznivih dejanj , ker niso izpolnjevala kriterijev nagovarjanja, kaznovan pa sem bil zaradi dveh primerov, ki sploh nista bila kazniva dejanja! ​Kako je to sploh mogoče? Poglejmo si ozadje te slovenske pravosodne anomalije. ​Površni in malomarni sodni izvedenci: Usode ljudi v rokah nestrokovnjakov ​Najprej se moram dotakniti teme, ki me najbolj pika: to so naši sodni izvedenci. Člove...

V prejšnjem delu sem opisal, kako brutalno so se pazniki znašali nad mano po mojem poskusu pobega. V sobo so mi načrtno nameščali vsakega novega pripornika, mi poskušali podtikati nova kazniva dejanja, ki naj bi jih domnevno storil kar za zapahi, vrhunec vsega pa je bila prisilna privedba na sodišče, med katero so me fizično poškodovali. ​Danes pa boste brali o tem, kako sem dobil neizpodbiten dokaz, da sem zaprt po krivici, kako me je boj za pravico pripeljal do gladovne stavke in kako sem na koncu zaradi poskusa samomora pristal na edini forenzični psihiatrični bolnišnici v Sloveniji: v Mariboru. ​Iskra resnice: Oddaja Tednik in mnenje pravnega strokovnjaka ​Vse se je začelo 10. marca 2025 , ko sem med gledanjem oddaje Tednik opazil prispevek o primeru, ki je bil skoraj identičen mojemu. Razlika? V tistem primeru, ko je šlo za župana Dornave, tožilstvo sploh ni sprožilo kazenskega pregona. ​V oddaji je nastopil prof. dr. Miha Šepec s Pravne fakultete, ki je objektivno in stroko...

​V prejšnjem delu sem vam opisal, kako sem se končno znebil tistega zunajserijskega odvisnika, morilca Junkieja, kako sem dobil dve leti zapora in kako je moje pismo predsednici države za pomilostitev naletelo na gluha ušesa. Če ste mislili, da je bilo to dno, ste se zmotili. V priporu je bilo neznosno težko. Zaradi tistega bega, ko sem poskušal rešiti svojo kožo, so se pazniki spravili name. Zameril sem se jim do konca in od takrat naprej so z mano ravnali kot z živino. Namerno so mi v celico pošiljali težavne ljudi. ​Nato pa je prišla tista noč, ko se je začelo novo poglavje. ​Sredi noči: "Na tvojo srečo ni črn" ​Bila je trda tema, ko je zaropotalo pri vratih celice. Paznik me je prišel opozorit, da dobim novega sostanovalca. Njegove besede so bile: "Pride nov tujec. Na tvojo srečo ni črn." ​Priznam, bil sem prestrašen. Kdo za vraga prihaja zdaj? Po vsem, kar sem prestal z Junkiejem, sem pričakoval najhujše. Ko pa so se vrata končno odprla, mi je v trenutku od...

​V prejšnjem delu sem pisal o tem, kako je bilo tri mesece deliti bivalni prostor z morilcem, in o božičnih roparjih iz sosednje sobe številka 4, ki sta mi brez sramu izmaknila 50 evrov in tisti famozni daljinec, ki ga nato nisem nikoli več videl. Danes pa se vračam k trenutku, ko se je moj pravni boj prevesil v ključno fazo: k izreku sodbe prek video konference in mojemu obupanemu poskusu, da pravico poiščem neposredno pri predsednici države. ​Kako sem se rešil "junkieja" in si priboril samsko sobo ​Življenje v celici z odvisnikom je bilo neznosno, zato sem nenehno iskal izhod. Priložnost se je ponudila med enim od naših rednih sprehodov. Ko smo hodili mimo sobe številka 5, sem opazil, da so zunanja neprebojna vrata odprta, celica pa je zaprta samo z rešetko. Pokukal sem noter in takoj opazil, da je ena postelja prosta. ​Takoj ko sem se vrnil v celico, sem napisal uradno prijavnico s prošnjo, naj mojega sostanovalca (junkieja) premestijo v tisto sobo. Seveda, kot je bilo ...

​V prejšnjem delu sem opisal, kako so mi v celico poslali morilca, ki je le nekaj ur pred najinim srečanjem z nožem ubil komaj 25-letnega fanta. Pisal sem tudi o bizarnem razpletu našega pravosodja: ker ga v roku dveh let po vložitvi obtožnice niso obsodili, so mu morali po zakonu odpraviti pripor in koraka na prostosti. Danes pa vam bom razkril, kako je bilo dejansko tri mesece deliti bivalni prostor z njim in kako sta se v sosednjo sobo vselila drzna tatiča orožja, ki sta poskušala izkoristiti mojo odsotnost. ​Življenje z "junkiejem" in bitka za daljinec ​Tega morilca sem zaradi njegove hude odvisnosti od drog hitro začel klicati enostavno junkie . Bil je res poseben, na trenutke izjemno naporen možakar. Njegova največja težava? Imel je neustavljivo potrebo po nenehnem govorjenju. Pogovarjati se je hotel ves čas: tudi takrat, ko ga sploh nisem poslušal, ko sem ga ignoriral ali pa zvesto strmel v televizijski zaslon. ​"Daj televizijo bolj potiho, da ti nekaj povem,...

​V prejšnjem delu sem podrobno opisal, kako nepredvidljivo in včasih naravnost absurdno je bilo ravnanje sodišča ter paznikov v mojem primeru. Od tega, da so mi v priporniško sobo načrtno nameščali obsojence, do branja in uničevanja pisem, ki sem jih poskušal poslati svojim najbližjim. Da o vseh procesnih napakah sodstva sploh ne izgubljam besed. Danes pa se bom posvetil zapletu, ki se morda sliši banalen, a je v zaprtem prostoru ključen za preživetje – bitki za navaden TV daljinec, ki mi ga je uničil pijani sojetnik, ter prihodu človeka, ki je zasedel njegovo mesto. Človeka, ki je zagrešil najhujši možni zločin. ​Edino okno v svet in sabotaža na hodniku ​Televizija je bila v priporu, poleg knjig, edina stvar, s katero sem si lahko krajšal neskončne ure dolgčasa. Bila je moj edini pobeg iz realnosti; način, da zaposlim misli in vsaj za nekaj časa odmislim štiri stene, v katerih sem se znašel. Ko mi je prejšnji, večno pijani sojetnik uničil daljinec, sem se znašel v resni stiski. Brez...

Ko so tiste romunske lopove končno izpustili, sem spet ostal sam v sobi številka dva. Če lahko v priporu sploh govorimo o svetlih točkah, je bilo to to. Končno sem imel svoj mir, prepotrebno zasebnost, predvsem pa sem lahko dihal svež zrak namesto gostega cigaretnega dima. A kdor pozna sistem, ve, da moj mir nikoli ne traja dolgo. Pazniki in sodišče so poskrbeli, da je bila ta kratka svoboda znotraj štirih sten le zatišje pred novim viharjem. Kardinalna napaka sodnika in moja provokacija ​Vse se je začelo z mojo frustracijo. Zaradi nemogočih pogojev v priporu sem na sodišče pošiljal provokativna pisma. In potem se je sodniku zgodil neverjeten kiks. V enem izmed dopisov mi je namreč pomotoma poslal popolnoma vse osebne podatke o oškodovankah: njihova imena, priimke, datume rojstva, EMŠO in naslove stalnega prebivališča. Dokazni dokument s sodišča, kjer so mi zaradi malomarnosti poslali celotne osebne podatke oškodovank (EMŠO, datumi rojstva, naslovi), na kar je jezno opozor...

V prejšnjem delu sem pisal o tem, kako sta me lastna starša izdala policiji, ko sem po begu na prostost upal na rešitev. Zaradi te izdaje so me že po enem samem dnevu ekspresno vrnili nazaj za rešetke. Danes pa boste izvedeli, kako se je moj dotedanji sojetnik Mohamed Salah preselil v zgornje nadstropje na prestajanje kazni, kako so v mojo sobo namestili nove pripornike, ob katerih sem se počutil še slabše, in kako sem iz obupa začel pisati neprimerna pisma ter voščilnice naravnost na sodišče. Kako je Mohamed Salah prelisičil sodišče Ko je Mohamed Salah za tihotapljenje ilegalnih migrantov dobil leto in pol kazni, je bil dejansko kar vesel. Kazen je bila za takšno dejanje izjemno nizka. V sodbi so mu namreč napisali, da je prevažal samo šest ljudi in z njimi zaslužil 3.000 evrov. Resnica pa je bila popolnoma drugačna: v resnici je prevažal kar 13 ljudi, njegov zaslužek pa je znašal 30.000 evrov! Zadeva se je zanj tako ugodno razpletla iz dveh razlogov: -Na sodišču niso vsi migranti žel...