Del 3: Sodna farsa, hladen tuš in prihod v novogoriški pripor

V prejšnjem delu sem podrobno opisal ure psihičnega mučenja na policijski postaji in trenutek, ko so me vklenjenega odpeljali proti okrožnemu sodišču. Moja agonija pa se s tem ni končala; nasprotno, šele prav se je začenjala.

Pred sodiščem sta se policista, ki sta me mučila, zamenjala z novo patruljo, saj se je njuna izmena iztekla. In prav med tema novima obrazoma sem naletel na edino človeško izkušnjo v vsem tem kaosu. Eden od njiju je opazil mojo stisko. Videlo se je, da mu ni vseeno; stopil je korak bližje in mi tiho stal ob strani, kar mi je v tistem trenutku groze pomenilo ogromno.

Odvetnica bpp – namesto obrambe napad

Na sodišču me je že čakala dodeljena odvetnica za brezplačno pravno pomoč (bpp). Da gre za bpp, je bilo jasno v prvi sekundi. Namesto da bi me branila, se je postavila na stran sistema. Takoj mi je začela očitati: "Kaj si sploh storil? Sodišče ima vse dokaze proti tebi!"

V roke mi je potisnila papir s seznamom kaznivih dejanj, katerih me sumijo. Bil sem v šoku.

Edini dokument, ki sem ga tisti večer obdržal, seznam členov in očitkov, ki mi jih je v roke potisnila odvetnica, preden sem vsa ostala sodna pisma iz obupa zmečkal in odvrgel v smeti.

Zaslišanje: Ko se resnica spremeni v laž

Nato so nas poklicali v dvorano. Pred sodnikom sem se odločil za aktivni zagovor. Povedal sem čisto resnico, brez ovinkarjenja. Tožilka mi je zastavljala vprašanja in na vsako sem odgovoril mirno in iskreno. Moja odvetnica? Ona ni imela niti enega samega vprašanja. Molčala je.

Že med samim zaslišanjem mi je postalo jasno, kam pes taco moli. Sodni zapisnikar ni pisal tistega, kar sem dejansko govoril. Ko sem vsa kazniva dejanja odločno zanikal, je sodnik le hladno zamahnil z roko in rekel: "V spisih kriminalistov piše drugače." In to so nato zapisali v uradni zapisnik, kot da bi te laži izrekel jaz sam.

Nato je sodnik ukazal, da moramo vsi razen tožilke, zapustiti dvorano, da sprejme odločitev.

Šok, ki ga ne bom nikoli pozabil

Med čakanjem na hodniku me je tisti prijazni policist poskušal pomiriti. Rekel mi je, naj ne skrbim, da ne bo nič, da bom oproščen in bom šel domov. Dejal je, da je videl že ogromno podobnih primerov, ki so se končali srečno. Njegove besede so mi dale kanček upanja.

A ko so nas poklicali nazaj, je sledil hladen tuš. Velikanski šok. Sodnik je odredil pripor.

Zrušil sem se. Planil sem v jok, solz nisem mogel ustaviti. Prosil sem, a sodnik je ostal neomajen. Moje usode to ni spremenilo.

Vožnja v neznano in dragoceni nasveti

Ko so me peljali ven, mi je tisti prijazni policist lisice nadel povsem ohlapno – bil je edini, ki mu je bilo mar za moje človeško dostojanstvo. Med vožnjo proti priporu me je poskušal potolažiti z besedami: "Saj zapor ni nič takega, huje je biti brezdomec na cesti." Vem, da je to rekel iz obupa, da bi me potolažil, saj vsi vemo, da je zapor najhujša možna kazen, ki te lahko doleti.

Dal pa mi je nekaj zlatih nasvetov, ki so mi kasneje rešili kožo:

-Naj se v zaporu z nikomer ne zapletam.

-Naj nikomur ne posojam denarja.

-Naj nikoli ne govorim o svojem primeru ali komurkoli kažem dokumentov.

Ko sem to slišal, sem v avtu vsa tista sodna pisma zmečkal v kepo. Obdržal sem le tisti list o sumu kaznivih dejanj, ki mi ga je dala odvetnica, in ga dobro skril globoko v žep.

Sprejem v Novogoriški pripor: Podlo ravnanje pravosodnih organov

Rumena tabla pred vhodom, ki označuje varovano območje zavoda. Kraj, kjer se je zame ob enajstih zvečer začel povsem drug svet.

Okoli enajste ure zvečer smo prispeli pred Novogoriški pripor. Sprejel me je pravosodni policist in me preiskal. Pri sebi nisem imel ničesar: ne telefona, ne drog, le denarnico z osebnimi dokumenti in drobižem, v njej sta bila natanko 2 evra. S seboj nisem imel niti enega kosa dodatnih oblačil, kaj šele kakšne prtljage, tam sem stal le v tistem, kar sem imel na sebi. Zakaj bi sploh kaj imel? Saj so mi policaji prej lagali, da gremo samo na krajše zaslišanje in da bom šel takoj domov.

Tista dva evra sta bila na koncu moja rešitev, saj sem si z njima v pripornem avtomatu kupil arašide. To je bil moj prvi "obrok" po več kot 12 urah, odkar so me zaprli in mučili.

Pogled na hladno realnost pripora v Solkanu; visoki zidovi in bodičasta žica, ki so postali moj vsakdan.

Nato pa je sledilo tisto najhujše. Čeprav je bila v priporu prosta ena enoposteljna soba, me je ta pravosodni policist namenoma zaprl v sobo z najhujšimi kriminalci, ki so jim grozile najvišje zaporne kazni. Da bi bila mera polna, je bila to kadilska soba, sam pa sem nekadilec.

Za piko na i pa je ta isti paznik začel po hodniku na ves glas razlagati moje podatke, tako da so vse sosednje celice natančno slišale, kdo je prispel in česa je osumljen...

Kako sem preživel prvo noč med najhujšimi zaporniki in kako je izgledalo življenje za rešetkami v Novi Gorici, pa vam opišem v naslednjem delu.