Del 4: Prva noč med "elito" in kruta realnost življenja za rešetkami v Novi Gorici

Po tem, ko me je pravosodni policist temeljito pregledal, sem si v avtomatu kupil arašide; moj zadnji stik z "normalnim" svetom prigrizkov. Takoj zatem me je odpeljal proti celici. Med hojo mi je položil na srce, da bom v sobi z dvema "fajn fantoma", ki mi bosta razložila vse o hišnem redu in o tem, kako potekajo stvari v zaporu. Dodal je še strogo navodilo: po deseti uri zvečer se ne zvoni in se ga ne kličé, saj je takrat mir.

Ko je pristopil k celici in odklenil masivna neprebojna vrata z večtočkovnim zaklepanjem, me je stisnilo v prsih. Za njimi so bila namreč še ena vrata: težke, grozeče rešetke. Pogled skoznje me je do kosti zmrazil. V sobi sta bila dva moška in gledala televizijo. Paznik je kratko navrgel, da je moje mesto na pogradu. Jetnik, ki je spal spodaj, je imel svoje stvari odložene na moji zgornji žimnici, a jih je brez besed umaknil, da sem se lahko povzpel gor. Paznik je nato le še pozdravil in vrata so se z glasnim treskom zaprla. Ostal sem sam z njima.

Simbolični prikaz zaporniškega hodnika. Ker je fotografiranje v zaporih strogo prepovedano, si moramo pomagati s simboličnimi posnetki, ki pa odlično ponazarjajo tisti hladni občutek ob vstopu.

Zaslišanje s strani sojetnikov in taktika preživetja

Sojetnika sta me takoj začela rešetati z vprašanji: Kdo si? Od kod si? Zakaj si padel noter?

V tistem trenutku so mi po glavi rojili nasveti policista, ki me je prevažal iz sodišča. Vedel sem, da moram igrati hladnokrvno. Odgovarjal sem kratko, monotono, povsem brez čustvovanja ali izstopanja, v upanju, da bosta čim prej izgubila zanimanje zame. Pri sebi takrat nisem imel niti enega dokumenta, saj sem jih malo pred tem odvrgel v smeti, tako da nihče v celici ni mogel preveriti mojih uradnih dokumentov.

Zavedal sem se krute realnosti: če bi izvedela resnico, zakaj sem dejansko tam, bi pristal na samem dnu zaporniške hierarhije in verjetno ne bi preživel niti prve noči. Zato sem si izmislil zgodbo. Zlagal sem se, da je prišlo do navadnega pretepa v baru, ker me je izzval nek pijanec, da nisem naredil nič hujšega in da bom že jutri zunaj. Ker sem po naravi višje in močnejše postave, sta moji zgodbi celo verjela in me pustila na miru.

Slovenski Pablo Escobar in romunski tihotapec

Izkazalo se je, da sta bila sojetnika na samem vrhu hierarhije v novogoriškem zaporu.

-Slovenski "Pablo Escobar": V zaporu je bil zaradi organiziranega kriminala s prepovedanimi drogami. Imel je ogromno denarja in v celici praktično vse udobje, kot da bi bil zunaj. Imel je tako vrhunskega in dragega odvetnika, da mu je namesto grozečih 15 let zaporne kazni uspel urediti borna 2 leta. Ker je imel sredstva, je ostalim zapornikom preprodajal cigarete in druge dobrine.

-Romunski tihotapec: Bil je eden največjih tihotapcev ilegalnih migrantov pri nas. Ujeli so ga s helikopterjem, ko se mu je na begu pokvaril kombi, ljudje v njem pa so se razbežali na vse strani. Ta človek je svoje donosne posle vodil kar iz zapora preko telefona in z njimi služil ogromno denarja.

Z Romunom se nisem veliko pogovarjal. Bil je tujec, predvsem pa si že od prvega trenutka nisva bila všeč. Izjemno me je motilo, da je bil verižni kadilec. Celica je bila nenehno zavita v gost tobakov dim, kar mi je pustilo resne zdravstvene posledice na pljučih in mi povzročalo neznosne glavobole. Slovenec je na srečo prižgal le kakšnega tu in tam.

Simbolični prikaz tesne celice. Predstavljajte si, da ste v tako majhnem in zaprtem prostoru ujeti z verižnim kadilcem, kjer nimate možnosti umika na svež zrak.

Ker sem bil povsem brez denarja, mi je Slovenec posodil telefonsko kartico za 5 €, da sem naslednji dan sploh lahko poklical domov, jim povedal, kje se nahajam, ter naročil, naj mi nujno prinesejo oblačila in nekaj denarja. Takoj ko sem denar prejel, sem mu dolg vrnil. V zaporu namreč velja zlato pravilo: nikoli ne bodi nikomur dolžan, saj se to hitro sprevrže v izsiljevanje.

Uradno potrdilo o sprejemu pošiljke (oblačila in denar), ki so mi jo naslednji dan prinesli od doma. Čeprav je pisava z leti že zbledela, je to neizbrisen dokaz na tiste dni

Sistem v Novi Gorici: Prehrana in prezasedenost

Naslednje jutro smo ostali brez zajtrka. Delil se je ob 6. uri zjutraj; jaz za to sploh nisem vedel, sojetnika pa sta spala in ju hrana ni zanimala. Tako je bil naš prvi obrok šele kosilo ob 13. uri. A zame se je tu pojavila nova ovira. Ker so mi dodelili navadno dieto, kosila sploh nisem mogel jesti. Sem namreč vegan, kar sem jasno povedal in zapisal že prejšnji dan ob sprejemu. A enako kot pri kadilski sobi, tudi mojih prehranskih specifik v zaporu enostavno niso upoštevali.

Sam pripor v Novi Gorici je sicer majhen in razdeljen na dve nadstropji:

-Spodnje nadstropje (Pripor): Prostor za 15 ljudi, razdeljen na šest sob (tri triposteljne in tri dvoposteljne, od katerih je bila ena bolniška). V priporu je hišni red izjemno strog. Vrata celic so ves čas nepredušno zaprta. Vsaka soba ima sicer svoj WC, nimajo pa lastnega tuša. Tuši so skupni, kar pomeni, da moraš za vsako tuširanje posebej poklicati paznika in ga prositi, da ti odpre vrata celice in te odpelje do kopalnice.

-Zgornje nadstropje (Zapor): Prostor za 17 ljudi, namenjen izključno krajšim kaznim ali tistim, ki kazen prestajajo čez vikend. Tam zgoraj imajo tako imenovani odprti oddelek, kar pomeni, da so vrata celic nenehno odprta in se zaporniki lahko prosto gibljejo po oddelku.

Zapor je bil kronično prezaseden. Eno celico so imeli skoraj vedno prazno le za nujne primere, če bi zmanjkalo prostora v glavnem zaporu v Kopru. Če si imel daljšo zaporno kazen, so te namreč takoj premestili na Dob ali v Koper.

Kot pripornik sem bil podvržen izjemno strogemu hišnemu redu. Pripada ti le dve uri sprehoda na dan. Ker pa me je bilo strah, da bi imel z drugimi zaporniki težave, tisti prvi čas sploh nisem upal iz celice. To pomeni, da si zaprt 24 ur na dan, vse dni v tednu, na nekaj kvadratnih metrih.

Simbolična fotografija zamreženega okna, edini pogled v zunanje življenje, ki ga imaš na voljo med 24-urno ujetostjo.

Svet psihopatov in sociopatov

Držal sem se zase in si želel le mirno odslužiti svoje. V zaporu se hitro soočiš z dejstvom, da je tam zaprtih ogromno psihopatov in sociopatov, ki želijo le manipulirati s tabo. V zunanjem svetu je takšnih ljudi morda en odstotek, tam notri pa jih je ogromno, zato si človek težko predstavlja, s kom ima sploh opravka.

Za ponazoritev: sam sem svojo zgodbo vedno pripovedoval po resnici in jo podpiral z dokazi. Sociopati in psihopati pa bi se prikazali popolnoma enako, kot nedolžne žrtve; le da bi o tem izjemno prepričljivo in hladnokrvno lagali. Vse to počnejo z enim samim ciljem: da pridobijo tvoje zaupanje in popoln nadzor nad tabo. Ker sem se striktno držal nasvetov policista, se z nobenim nisem zapletal. Vedel sem, da ti ljudje niso zaprti brez razloga in da so nevarni.

Prve dni mi je bilo neopisljivo težko. Vse je bilo novo, nikogar nisem poznal, znašel sem se na samem dnu družbe. Nisem vedel, kaj me čaka v prihodnje. Edino upanje, ki me je držalo pokonci, je bila misel, da bom verjetno zelo hitro zunaj.

Žal pa se je kasneje izkazalo, da temu ne bo tako.

V naslednjih objavah bom pisal o tem, kako so ostali zaporniki sčasoma izvedeli, kaj sem v resnici storil, in kako se je takrat začelo pravo psihološko in fizično znašanje nad mano...