Del 5: "Slovenski Pablo Escobar", kodeks molka in načrt za pobeg

V prejšnjem delu sem opisal svojo prvo noč v priporu v Novi Gorici. A mir v zaporu je le kratkotrajna iluzija. Naslednji dan se je situacija drastično spremenila in zame se je začel pravi pekel. Resnica je udarila z brutalno silo; neposredno preko televizijskega zaslona.

16:00 ... Trenutek, ko se mi je ustavilo srce

Trenutek groze: prispevek v oddaji 24UR, ko so vsi v zaporu izvedeli mojo resnično zgodbo.

Bila je natanko četrta ura popoldne, ko so bile na sporedu novice 24UR na POP TV. V celici se je zavrtel kratek prispevek o meni. Poročali so o mojem primeru in pokazali zamegljene posnetke mojega javljanja v živo na Tik Toku z otroki. Čeprav so posnetek zameglili, sta bila moje ime in moj glas povsem razločna.

Ko sem se zagledal na televiziji, me je v trenutku zmrazilo. Srce se mi je za hip ustavilo. V tistem momentu sta moja sojetnika izvedela, kaj sem v resnici naredil.

Eden od njiju, Romun, prispevka ni razumel, zato je takoj vprašal drugega, Slovenca, naj mu razloži. K sreči so na televiziji povedali samo, česa me sumijo in da preiskava šele poteka. Vendar pa zadeve zame sploh niso bile rožnate; policijska postaja Nova Gorica je medijem namreč sporočila, da je oškodovank kar trinajst. Mislil sem, da je bilo tisto peturno psihično mučenje na policijski postaji najhujše, kar bom doživel. Na žalost pa so mi policisti z izdajanjem teh podatkov medijem povzročili novo mučenje: tokrat znotraj zapora.

Na samem dnu hierarhije

Zavedal sem se, da sem v sekundi pristal na samem dnu zaporniške hierarhije. Postal sem najbolj osovražen in ogrožen človek daleč naokrog. K sreči pa imam rad stresne situacije in delo pod pritiskom, zato sem moral hitro odreagirati in te očitke obrniti sebi v prid.

Sojetnikoma sem rekel:

"Jaz sem tukaj pristal samo zato, ker sem bil na Tik Tok Live-u, kjer je veliko otrok, in se je to zgodilo mimogrede. Ker sem bil znan, so mi bili ljudje nevoščljivi, in so me anonimno prijavljali policiji."

Podrobno sem jima razložil celotno situacijo: od anonimne prijave, hišne preiskave pa do samega zaslišanja. S tem sem Slovenca dobil na svojo stran. Posledično me je tudi Romun pustil pri miru, saj mu je Slovenec tako ukazal. Do obeh sem se obnašal izjemno lepo, večino časa sem ju samo spraševal in o sebi nisem govoril ničesar. Povedala sta mi vse. Če bi bil policist pod krinko, bi lahko na sodišču kot priča razkril vse njune zločine.

Seveda pa v zaporu veljajo nepisana pravila. Eno izmed glavnih je Prepoved ovaduštva ("tožarjenja"):

• Sodelovanje s pravosodnimi policisti je največji greh.

• Vse težave med zaporniki se rešujejo interno.

• Tudi žrtev napada, policiji nikoli ne izda storilca.

Če prekršiš to pravilo, sledi najhujša možna kazen, ki jo izvršijo zaporniki sami. Nočete vedeti, kaj bi se zgodilo z mano, če bi prekršil ta zaporniški kodeks.

Zgodba iz celice številka 2: Srhljiva resnica in nasvet za pobeg

Ta slovenski "Pablo Escobar" mi je dal v branje svojo obtožnico. Ko sem jo bral, sem bil hkrati navdušen in začuden, kako je kaj takega sploh mogoče. Bil sem vesel, da sem se povezal z njim. Človek je bil kot Tom Cruise v filmu American Made; in ravno tako kot v filmu, je bil tudi on resničen.

Ko je videl prispevek o meni, mi je dejal, da me čaka huda zaporna kazen, saj take kot sem jaz najhuje obsodijo. Povedal mi je za primer iz časa, ko je bil še v celici številka 2. Njegov takratni sojetnik je zaradi zelo visoke zaporne kazni naredil samomor. Do potankosti mi je opisal njegovo kaznivo dejanje: moški naj bi na stranišče nakupovalnega središča nastavil skrito kamero in snemal kupce, podobno pa je počel tudi s svojo mladoletno pastorko.

Zgodba je bila srhljiva: ko je bil na sporedu sprehod, je Escobar odšel ven, ta človek pa je ostal v celici in se obesil na stranišču. Ko se je vrnil s sprehoda, ga je našel in obvestil paznike. Prišli so forenziki in ga sarkastično vprašali: "Zakaj si ubil sojetnika?" Zgodba je bila še toliko bolj resnična, ker so celico številka 2 po tem dogodku povsem renovirali, njega pa premestili v sobo številka 5, v celico, kjer je bil sedaj z mano.

Ker me je ta zgodba o človeku s podobnim dejanjem močno pretresla, sem raje verjel, da je izmišljena, saj me je navdajala z grozo. Zaradi tega mi je slovenski sojetnik svetoval, naj pobegnem iz zapora, in mi čez čas dal celo podrobne nasvete, kako naj to izvedem. V priporu je bil namreč že pet mesecev in je vse poznal do potankosti, pred šestimi leti pa je že odsedel dve leti, tako da mu zaporno okolje ni bilo tuje.

"Ogabne" celice na desni strani

Pogled na hodnik novogoriškega pripora: na levi strani 'hotelski' luksuz, na desni pa uničene triposteljne sobe.

V novogoriškem zaporu je bila razporeditev takšna: na levi strani so bile tri dvoposteljne sobe, na desni pa tri triposteljne sobe, na koncu hodnika pa kopalnica s tuši. Dvoposteljne sobe so bile kot v hotelu: imele so veliko televizijo z več sto kanali in so bile bolje ohranjene. Ena izmed njih je bila bolniška soba, kjer se sploh ni kadilo, v drugih dveh pa zelo malo.

Pohištvo v celicah je bilo sicer v celoti leseno in povsem standardno, kot ga imajo vsi zapori v Sloveniji. Vendar pa je bila ključna razlika v tem, da je bilo to leseno pohištvo v levih (dvoposteljnih) sobah neprimerljivo boljše ohranjeno kot v tistih na desni.

Povsem drugačna zgodba pa je bila s triposteljnimi celicami na desni, kjer sem bil nastanjen sam. Te celice so bile naravnost ogabne:

• Zidovi so bili popolnoma rumeni od tobačnega dima.

• Žimnice so bile uničene: narejene so bile iz nekakšnega negorljivega materiala, zaradi česar so se v sredini naredile globoke luknje. Vsak večer si jo moral obrniti okrog, če si se hotel zjutraj zbuditi brez hudih bolečin v križu.

• Stranišče (WC): je bilo v katastrofalnem stanju. Pogled je najprej ujel razbito straniščno školjko in počen umivalnik, nad katerim je viselo zglajeno, napokano ogledalo. S stene so odpadale ploščice, iz pipe pa je kapljala le ledeno mrzla voda. Celoten prostor je bil prepojen z vlago, vogali pa prekriti z gosto, črno plesnijo.

• Leseno pohištvo: kaže podobo popolnega opustošenja: mize so globoko porezane z noži, polepljene z lepilnim trakom in nalepkami ter popisane s svastikami in drugimi simboli. Omare so brutalno potrgane s sten in ležijo na tleh, njihove ključavnice so uničene, police pa iztrgane iz ogrodja.

Standardno leseno pohištvo v priporu in uničene žimnice, ki so zaradi globokih lukenj povzročale hude bolečine v križu.

Za vrhunec je bil samo v naši sobi televizor, ki je bil precej manjši kot v ostalih celicah in je lovil ubogih 30 kanalov. Edina prednost naše sobe je bila ta, da smo imeli zaradi vplivnega "Escobarja" v celici lasten hladilnik. Sicer je bil hladilnik tudi na hodniku, ampak celice so bile ves čas zaklenjene. Nisi si upal iti ven: če si poklical paznika, te je ta le nadrl: "Jaz sem paznik, ne pa natakar! Daj mir, če nočeš problemov!" 

Pregled pri zdravniku in boj za vegansko hrano

Tisti drugi dan sem bil napoten tudi na obvezen zdravniški pregled ob sprejemu. Zdravniku sem jasno povedal, da psihičnih težav nimam in da ne potrebujem nobenih zdravil, če pa se bo situacija spremenila, jih bom vzel po potrebi. Izkoristil sem priložnost in poudaril, da sem vegan, zato sem zahteval, da mi predpiše vegansko dieto, hkrati pa sem zaprosil za premestitev v nekadilsko sobo. Na žalost se ni zgodilo popolnoma nič. Hrano so v zapor namreč prevažali iz Dijaškega doma Nova Gorica, ki sploh ni imel veganske prehrane na razpolago. Količinsko so bile porcije popolnoma neprimerne za odrasle zapornike: bile so odmerjene za dijake. Hrana je bila izjemno enolična, včasih premalo termično obdelana ali celo popolnoma mrzla, vrhunec vsega pa je bil kruh, ki je bil večkrat plesniv.

Uradni jedilnik Dijaškega doma Nova Gorica: enolična hrana in porcije, odmerjene za dijake, ne pa za zapornike.

Moč mojega zaščitnika

Romun je bil v priporu že leto in tri mesece in je le čakal, da ga pošljejo na prestajanje kazni. Čez nekaj dni se je to tudi zgodilo; sodnik ga je poslal v zapor v Celje.

Moj slovenski sojetnik pa mu je pojasnil, da se v Celju mladim zapornikom zmeša (zaradi vpliva prepovedanih snovi) in hočejo fizično obračunati z vsakim, ki gre mimo zato mu ne priporoča tja in mu bo raje napisal prošnjo, da ga premestijo le v gornje nadstropje novogoriškega zapora. In prošnji so ugodili! To je bil kronski dokaz, kakšno moč in vpliv je imel ta človek znotraj sistema.

Dejansko me je obvaroval pred linčem. Že drugi dan, ko so ostali zaporniki izvedeli, kaj sem storil, so začeli divje udarjati po vratih moje celice in me glasno žaliti. Moj zaščitnik je stopil naprej, jim rekel, naj dajo mir, in dejansko so me pustili pri miru. Zaradi tega incidenta in napetosti so nas v zaporu nemudoma razdelili v tri ločene skupine, ki so imele sprehode popolnoma ločeno. Mojo skupino je sestavljala izključno naša soba številka 5.

Zaradi njega sem sploh upal iti ven na sprehod, saj si sam ne bi nikoli drznil stopiti iz celice. A tudi ko smo šli ven, to ni bil nek prostoren park. Prostor za sprehod je bil izjemno majhen: dolg komaj 10 metrov in širok 5 metrov. Že ko smo bili zunaj trije ljudje, je bila nepopisna gneča.

Vse skupaj je izgledalo kot betonska kletka: stisnjen si bil med štirimi visokimi stenami, vrh pa je bil v celoti pokrit z močno kovinsko mrežo. Ta je bila tam z dvojnim namenom, da ne bi kdo od zunaj kaj vrgel noter in da noben pripornik ne bi mogel splezati po zidu na prostost. Tako kot zaporniški hodnik je bil tudi ta tesen zunanji prostor pod neprestanim nadzorom kamer.

Da pa je bila zadeva še bolj klavstrofobična, so bili v ta že tako majhen prostor stisnjeni še javni telefon, zunanje stranišče ter nekaj opreme za rekreacijo: ročke z utežmi in tekaška steza. Zaradi vseh teh stvari je bila dejanska površina za hojo in gibanje še precej manjša, kot je izgledalo na prvi pogled.

K sreči je bil tam vsaj tisti telefon, da sem lahko poklical domov. Ti sprehodi so mi reševali psiho, saj bi v tisti zaprti, umazani sobi hitro padel v globoko depresijo. Domači so me prav tako poskušali rešiti iz zapora: starši so preko odvetnikov poskušali uveljavljati mojo neprištevnost in opozarjali, da se mi bo psihično stanje v zaporu le še poslabšalo. Žal niti to ni pomagalo.

Uradni dokument – Predlog za postavitev osebe pod skrbništvo, s katerim so me starši poskušali zaščititi in rešiti iz zapora zaradi psihičnega stanja.

Ostala mi je le ena velika skrb. Vsak dan sem panično upal in molil, da bi ta slovenski sojetnik ostal v priporu čim dlje in da ga ne bi, tako kot Romuna, nenadoma premestili v drug zapor. Zavedal sem se krute realnosti: če on odide, se mi znotraj teh zidov slabo piše.

V naslednjem delu bom napisal, koga smo dobili v celico namesto Romuna, in o tem, kako se je zgodilo natanko tisto, česar sem se najbolj bal ter si najmanj želel...