Del 6: Popoln načrt za pobeg in življenje za rešetkami

V prejšnjem delu sem opisal, kako so vsi zaporniki izvedeli, kdo sem v resnici, kako sem sojetnika dobil na svojo stran in zakaj mi je predlagal pobeg. Danes pa vam bom razkril točen načrt, ki mi ga je predal. Ta pobeg je namreč želel izvesti on sam, a zaradi operacije na gležnju to zanj ni bilo izvedljivo.

Vsakdan v zaporu: Dejavnosti in stalna ogroženost

V našem zaporu pedagoga sploh nismo imeli. Vse dejavnosti je urejala socialna delavka. Organizirala je peko palačink, izdelovanje voščilnic in zaporniške maše. Vendar je bilo vse to izjemno redko: le nekajkrat na več mesecev. Če se je na dogodek prijavilo veliko obsojencev, sam zaradi varnostnih razlogov raje nisem šel. Te dejavnosti so namreč potekale v skupni zaporniški jedilnici za obsojence. Ker sem bil zaradi narave svojega primera najbolj ogrožen zapornik, bi mimogrede lahko prišlo do kakšnega incidenta.

Nasilje bi se sicer lahko izvajalo tudi po sobah. Vendar so si vsi želeli čim prej na prostost in nihče si ni hotel dodatno otežiti situacije, zato so bili glede odprtega nasilja precej previdni. Na hodnikih in na prostoru za sprehod pa si sploh nihče ni upal storiti ničesar: vse je bilo pod strogim video nadzorom, poleg tega pa nas je vedno nadziral paznik.

V primeru nasilja bi posredovala policija. Nasilnež bi plačal denarno kazen, dobil višjo zaporno kazen, izgubil vse ugodnosti za predčasni pogojni odpust, tvegal pa bi tudi samico.

Uradna brošura Uprave RS za izvrševanje kazenskih sankcij, ki smo jo dobili v zaporu kot opozorilo pred nasilnim vedenjem.

Kako je izgledala samica?

To je bila posebna soba tik pred izhodom na sprehod. Popolnoma prazen prostor, velik le nekaj kvadratnih metrov, v katerem ni bilo absolutno ničesar: samo štiri stene in čista tema. Tik pod stropom je bilo nameščeno eno neprebojno okence, skozi katerega je prodirala svetloba od luči z zunanje strani. Pri nas tega prostora skoraj nikoli niso uporabljali. Spomnim se, da so ga uporabili le enkrat, ko je eden od zapornikov doživel hud panični napad; tam so ga zaprli, da se je pomiril do prihoda reševalcev.

Vrata, ki so pomenila popolno temo in osamo. Prostor, kjer se zlomi še tako močna oseba.

Pazniki so nasilje preprečevali na drugačne načine. Nekonfliktne osebe so nameščali v iste sobe in jih ločevali od nasilnežev, ki so bili prav tako pod večjim nadzorom. Če pazniki nasilneža niso mogli obvladati, so ga premestili v drug, strožji zapor. Poveljnik zapora je imel na voljo tudi ukrepe, kot so izklop elektrike v sobi (da niso mogli gledati televizije), prepoved nakupovanja v kantini ali zamrznitev razpolaganja z denarjem, ki so ga imeli na depozitu. Nasilneži so se ponavadi hitro pomirili, saj niso želeli ostati brez tobaka, prigrizkov iz kantine in raznih pomirjeval oziroma zdravil, ki so jih kupovali od drugih zapornikov.

Zaporniška kantina in "Slovenski Pablo Escobar"

Naša kantina je delovala precej drugače kot v drugih zaporih. Ni bilo tako, da bi šel v prostor in kupoval stvari po trikrat višjih cenah. Ker je bil naš zapor majhen, so pazniki naročali dovoljene stvari neposredno iz spletne trgovine Mercator: po popolnoma enakih cenah, kot jih plačujejo ljudje zunaj. Vse, kar si želel, si napisal na obrazec in priložil denar. Tobačne izdelke, kuverte, znamke in telefonske kartice pa so naročali iz trafike, od koder so jih nato dostavili v zapor. Če nisi imel denarja, izdelkov preprosto nisi dobil. Kantina za tobak je bila na vrsti ob torkih, za hrano pa ob sredah, naročiti pa si moral en dan prej.

Originalni račun iz trafike 3DVA za kuverte in telefonske kartice, ki so nam jih dostavili v zapor.

Vendar denar v zaporu, kot kaže, ni bil težava. Moj sojetnik, ki sem ga klical »slovenski Pablo Escobar«, je vsak teden v kantini zapravil po nekaj sto evrov. V Mercatorju je kupoval izključno najdražje blagovne znamke.

Dokaz o naročilu iz spletne trgovine Mercator: dostava hrane neposredno v zapor po enakih cenah kot zunaj.

Spomnim se incidenta z drugim dnem, ko so nam ob šestih zjutraj prinesli zajtrk. (Prvi dan ga sploh nisem sprejel, ker nisem poznal sistema). Vse obroke so nam namreč nosili neposredno v sobo. Ko sem vzel zajtrk, mi je paznik izročil samo eno vrečko: samo zame. To pa zato, ker sta druga dva pripornika takrat še spala in sta po mnenju paznika tako ostala brez obroka.

Toda »slovenski Pablo Escobar« se ni pustil imeti za norca. Ko smo šli kasneje na sprehod, je vzel veliko vrečo, jo napolnil s hrano, ki jo je sam kupil v kantini, jo odnesel pazniku in mu rekel: »To je za vas.« Pazniku je bilo vidno nerodno. Od tistega trenutka naprej je paznik v sobi vedno pustil tri obroke, ne glede na to, ali sta sojetnika spala ali ne.

Ob četrtkih in nedeljah smo imeli ugodnost, da smo lahko naročili hrano iz restavracije. Sam sem si prvi teden naročil vegansko pico: to je bilo edino, da sem sploh preživel. Pazniki so te v zaporu namreč hitro psihično zlomili, pa če si bil še tak silak. Poleg popolne izolacije od zunanjega sveta so ti odtegovali še hrano, kar je ena najhujših oblik mučenja. Po enem tednu v osami in z minimalno hrane se zlomi še tako močna oseba.

Načrt za pobeg: Frizerski salon Simple v Kromberku

V tistem obdobju sta moja sojetnika cele dneve igrala karte, natančneje igro "hand" s kartami za poker. Takrat smo bili še vsi trije v isti sobi, saj je Romun čakal, da se v zgornjem nadstropju sprosti prostor, kamor bi ga premestili na prestajanje kazni. Med opazovanjem njunega kartanja sem se hitro naučil pravil igre, hkrati pa mi je »slovenski Pablo Escobar« predal podroben načrt za pobeg: tik preden so tudi njega premestili na prestajanje kazni na Dob.

Rekel mi je:

»Najlažje je pobegniti, ko te peljejo k frizerju. Za frizerja lahko zaprosiš enkrat na mesec in pol. Po odobreni prošnji te paznika ob naključnem dnevu in uri odpeljeta v nakupovalno središče v Kromberku, kjer je frizerski salon Simple. Pobeg je izvedljiv zato, ker ti pazniki nadenejo samo lisice na roke, noge pa imaš popolnoma proste. Poleg tega ima ta frizerski salon odprt vhod... nima nobenih vrat, ampak samo velik, širok prehod. Med striženjem preprosto počakaš, da se paznika med čakanjem in sedenjem na stolih malo sprostita, nato pa ju presenetiš. Samo zbežiš skozi tisti velik vhod ven iz nakupovalnega centra. Zunaj imaš takoj več možnosti za beg: blizu je italijanska meja, zraven pa je gost gozd, kjer se lahko skriješ. Tam te z avtomobili in helikopterji ne morejo izslediti kar nekaj časa, kar ti da prostor, da popolnoma premisliš, kako naprej.«

Ta načrt se mi je zdel naravnost genialen in stoodstotno sem bil prepričan, da ga bom izpeljal. Moja odločnost je postala še večja, ko je po nekaj dneh namesto Romuna v sobo prišel skrivnostni Črnogorec iz sobe številka 6. Njegova prejšnja sojetnika ga namreč preprosto nista več prenesla v svoji sobi.

Kdo je sploh bil ta Črnogorec, zakaj je bil v zaporu, zakaj ga nihče ni maral in kako se je poskus pobega ponesrečil, pa vam napišem v naslednjem delu!