22. del: Gladovna stavka, prevoz v mariborsko forenziko in absurdni sistem psihiatrije
V prejšnjem delu sem opisal, kako brutalno so se pazniki znašali nad mano po mojem poskusu pobega. V sobo so mi načrtno nameščali vsakega novega pripornika, mi poskušali podtikati nova kazniva dejanja, ki naj bi jih domnevno storil kar za zapahi, vrhunec vsega pa je bila prisilna privedba na sodišče, med katero so me fizično poškodovali.
Danes pa boste brali o tem, kako sem dobil neizpodbiten dokaz, da sem zaprt po krivici, kako me je boj za pravico pripeljal do gladovne stavke in kako sem na koncu zaradi poskusa samomora pristal na edini forenzični psihiatrični bolnišnici v Sloveniji: v Mariboru.
Iskra resnice: Oddaja Tednik in mnenje pravnega strokovnjaka
Vse se je začelo 10. marca 2025, ko sem med gledanjem oddaje Tednik opazil prispevek o primeru, ki je bil skoraj identičen mojemu. Razlika? V tistem primeru, ko je šlo za župana Dornave, tožilstvo sploh ni sprožilo kazenskega pregona.
V oddaji je nastopil prof. dr. Miha Šepec s Pravne fakultete, ki je objektivno in strokovno obrazložil, zakaj je bila takšna odločitev tožilstva edina ustavno in zakonsko pravilna. Takrat me je prešinilo:
Moje prepričanje, da sem zaprt po krivici, ni bilo več le subjektivni občutek nemoči. Bilo je dejstvo, potrjeno z dejansko sodno prakso in besedami uglednega profesorja prava.
Takoj sem vzel list papirja in Okrožnemu sodišču v Novi Gorici napisal ostro, ročno pismo (zavedeno pod opravilno številko). V njem sem jasno zapisal: »V kolikor me v naslednjem tednu ne izpustite in plačate odškodnine, bom začel gladovno stavkati. Po govoru prof. dr. Miha Šepca (...) je povsem jasno, da kaznivega dejanja nikoli nisem storil!«
Opozoril sem jih, da je ta proces grobo kršenje človekovih pravic in da zaradi napak policije in tožilstva ne mislim več trpeti v zaporu.
Kot vsa moja prejšnja pisma in pritožbe, je tudi to naletelo na gluha ušesa. Ker odgovora ni bilo, mi ni preostalo drugega, kot da držim svojo besedo.
Gladovna stavka in mučna pot v Maribor
Cel teden sem dosledno zavračal vsakršen vnos hrane in pijače. Ko so pazniki prinašali obroke, sem vse po vrsti zavračal. Moje telo je slabelo. Ko so pazniki prišli v sobo na redni pregled, sem nemočen ležal na tleh. Vedeli so, da bom brez njihovega ukrepanja umrl, zato so po enem tednu prišli z novico: Odpeljali te bomo na zdravljenje.
V tistem trenutku se mi je odvalil kamen od srca. Ljudje imamo že od otroštva v podzavesti zapisan vzorec, da ob obisku zdravnika bolečina že napol izgine. A realnost transporta me je hitro udarila nazaj na tla. Pot iz Nove Gorice do Maribora je trajala dolge tri ure. Bil sem vklenjen v tesnem prtljažnem delu zaporniške marice, kjer mi je zaradi ovinkov postalo neizmerno slabo. Razlog za to dolgo pot je preprost: Forenzični psihiatrični oddelek je v Sloveniji samo eden: v Mariboru. Tam se zbirajo priporniki iz celotne države, bodisi zaradi psihiatričnega zdravljenja bodisi zaradi odvajanja od drog.
Sprejem na forenziki: "Pri jebi" namesto "pri sebi"
Ko smo prispeli, so nas brez kakršnegakoli čakanja ali najave odpeljali naravnost na oddelek. Varovanje je bilo na ravni zapora: rešetke na vratih in oknih, okoli bolnišnice pa visok zid. Ker je to edina tovrstna ustanova pri nas, je bila, pričakovano, popolnoma prenatrpana. Tehnikom je nekako le uspelo najti prosto mesto zame.
Sprejemni postopek je bil enak tistemu v zaporu: osebni pregled zaradi drog, popisovanje osebnih stvari in prevzem bolnišnične pižame. A tukaj so bili tehniki izjemno nesramni, kar dokazuje tudi uradni uradni dokument UKC Maribor: Seznam pacientove lastnine.
Na obrazcu so mi namenoma obkrožili in pripisali žaljive nesmisle:
- Pod rubriko obleka so mi zraven hlač nalašč obkrožili besedo krilo.
- Pri popisu denarja (v trezor so mi dali 20,70 €) so v spodnjo rubriko za nakit, ki ga sploh nisem imel, namesto besed »pri sebi« namenoma zapisali »PRI JEBI«, pri čemer so črko »S« objestno zamenjali s črko »J«.
Oddelek F1: Realnost zaprtega psihiatričnega oddelka
Nameščen sem bil v štiriposteljno sobo na zaprtem oddelku F1. Moja sojetnika sta bila mlada fanta, ki pa so ju tehniki imeli zvezana na posteljo 24 ur na dan, sedem dni v tednu, in to že več mesecev. Zakon sicer določa, da sme tak ukrep trajati največ štiri ure na dan, a tu so pravila očitno prilagajali po svoje. Odvezali so ju samo za tuširanje, pa še takrat pod strogim nadzorom tehnika in paznika. Malo potrebo sta opravljala v račko (plastenka), veliko pa v plenice. Gledati mlade fante v takšnem stanju je bilo naravnost absurdno.
Ker sem bil miren in sem dosledno upošteval vsa navodila, mene niso nikoli privezali. Kljub temu je bilo tam težje kot v zaporu: bil sem stisnjen med težke odvisnike in ljudi z resnimi psihičnimi motnjami, oddelek pa je bil mešan (tako moški kot ženske). Nekako sem se uspel spoprijateljiti z enim odvisnikom. Cel teden sem večinoma le poslušal njegovo življenjsko zgodbo in mu kimal. Iz previdnosti mu nisem razkril podrobnosti o svojem primeru; rekel sem le, da sem nekoga pretepel in zaradi depresije pristal tukaj. S tem sem si zagotovil mir.
Strogi režim in bivanje na oddelken
V psihiatrični forenzični bolnišnici si po zakonu lahko nameščen največ pet let, nato te morajo izpustiti, ne glede na težo dejanja. Meni se bivanje tam nikakor ni izplačalo, saj je bila zame zagrožena nižja zaporna kazen. Forenzika se "splača" le tistim, ki imajo prisojene ekstremno dolge kazni (npr. 30 let), saj lahko odkorakajo domov po petih letih: pod pogojem, da so popolnoma ozdravljeni in ne kažejo več ponovitvene nevarnosti.
Režim na oddelku je bil neusmiljen. Veganski obroki so bili še manjši kot v zaporu. Tokrat sem pojedel vse, saj nisem želel tvegati prisilno hranjenje po cevki, medtem ko si privezan na posteljo. Kamere so pokrivale vsak kotiček sob in hodnikov. Edini prostor brez kamer je bil WC, kar pa so pacienti pogosto izkoriščali za poskuse samomora. Tehniki so zato nenapovedano vdirali v stranišča, da bi to preprečili, že v štartu pa so nam pobrali vse nevarne predmete. Za pranje zob in britje smo imeli na voljo točno 10 minut zvečer, nato pa smo morali ščetke in britvice takoj vrniti. Tudi pri terapiji je bil nadzor absoluten: zdravila so nam dali zdrobljena na žlički, morali smo jih pred njimi pogoltniti, nato pa še 15 minut nismo smeli zapustiti prostora, da jih ne bi izbruhali.
Aktivnosti ni bilo nobenih. Telefonski klici so bili strogo omejeni in odvisni od odobritve zdravnika, ki pa je prišel na vizito le enkrat tedensko. V celem tednu sem ga videl enkrat, pa še takrat je le zamomljal: "Bomo videli." K sreči so mi ob sprejemu dovolili tisti en klic, da sem staršem sploh sporočil, kje se nahajam.
Odpust domov in neizpodbitni dokazi o moji nedolžnosti
Po enem tednu so me nenadoma odpustili. V odpustnem pismu UKC Maribor je uradno zapisano, da sem bil sprejet zaradi »sumu na samomorilno ogroženost«, ob odpustu pa so ugotovili, da sem luciden, vsestransko orientiran, da misli na samomor prepričljivo zanikam in da se akutna ogroženost ne ocenjuje. Kot diagnozo so navedli le disocialno osebnostno motnjo. Prišla sta novogoriška paznika in me odpeljala nazaj v zapor.
Z gladovno stavko proti sistemu sicer nisem dosegel takojšnjega premika, sem pa pokazal, da se bom boril za svojo resnico.
A ključni dokazi, da sem bil zaprt po krivici, so črno na belem zapisani v sodnih zapisnikih. Na moji strani sta stali tako oškodovanka kot njena mati:
- Uradna izjava matere na sodišču: V zapisniku njenega zaslišanja je izrecno poudarjeno: »Moram ga prav pohvaliti, kako je predstavljal določene stvari, kot npr. kuhanje.« Povedala je, da je srečanje z njeno hčerko osebno dovolila, da me vidi kot dobrega prijatelja ter dodala: »Mnenja sem, da hčerka v tistem trenutku oz. obdobju ni spoznala boljšega sogovornika kot je bil Irenej, kar se tiče veganstva.«
- Izjava hčerke (oškodovanke): Njeno pričanje v varni hiši je potrdilo, da me je videla kot prijatelja. Želela mi je celo podariti paket veganske hrane (sodnik je to zavrnil), njena resnična čustva pa so razvidna iz najinih kasnejših zasebnih sporočil na Instagramu.
Ko sem prišel iz zapora, mi je sama pisala: »Res mi je bed k slism zdej te zgodbe k objavlas pac kaj se ti je dogajal tm u zaporu.« Povedala mi je, da so njene sošolke v skupino poslale video o mojem izhodu in me žalile, ona pa se je zaradi tega počutila slabo, ter dodala: »Men se zdis ti prou uredu clovek, to sm ze na sodiscu rekla takrat zate in mela sm piskote in cokolado zate pa ti jih nism mogla dati.«
Dokaz: Zasebni pogovor z oškodovanko na Instagramu po mojem odhodu iz zapora. Sama mi piše, da se ji zdim 'prou uredu človek', da je to povedala že na sodišču in da mi je želela prinesti piškote in čokolado.
Vsi ti dokumenti in besede oseb, ki naj bi jih domnevno "oškodoval", so jasen dokaz, da je bil celoten kazenski pregon absurdna krivica.
V naslednjem delu:
Podrobneje bom opisal popolnoma kontradiktorne izjave sodne izvedenke psihiatrične stroke. Razkril bom tudi pričanje priče, ki je trdila, da so ji kriminalisti kazali dokaze proti meni, in me krivila za to, da je njena hči zaradi uporabe družbenih omrežij popustila v šoli.
Komentarji
Objavite komentar