23. del: Absurdi našega pravosodja – Kako te obsodijo za nekaj, kar sploh ni kaznivo dejanje?

​V prejšnjem zapisu sem vam razkril svojo izkušnjo z gladovno stavko zaradi krivične sodbe, ko je celo profesor prava potrdil, da sem zaprt po nedolžnem. Zaradi odklanjanja hrane so me takrat premestili na forenzično psihiatrijo v Maribor, kjer pa so po enem tednu ugotovili, da sem popolnoma luciden, da z mano ni nič narobe, in me odpustili nazaj v zapor. Spomnite se tudi, kako sta me prva oškodovanka in njena mati kasneje zagovarjali, se mi opravičili ter obžalovali vse, kar sem moral prestati.

​Danes pa je čas, da spregovorimo o čisti pravni farsi. Predstavljajte si naslednje: oproščen sem bil kar 11 kaznivih dejanj, ker niso izpolnjevala kriterijev nagovarjanja, kaznovan pa sem bil zaradi dveh primerov, ki sploh nista bila kazniva dejanja!

​Kako je to sploh mogoče? Poglejmo si ozadje te slovenske pravosodne anomalije.

​Površni in malomarni sodni izvedenci: Usode ljudi v rokah nestrokovnjakov

​Najprej se moram dotakniti teme, ki me najbolj pika: to so naši sodni izvedenci. Človek bi pričakoval, da bodo ljudje, ki s svojim mnenjem krojijo usode obtoženih, svoje delo opravljali z najvišjo stopnjo resnosti in strokovnosti. Pa ni tako. V mojem primeru je bila sodna izvedenka psihiatrične in kliničnopsihološke stroke Ingrid Velikonja.

Tukaj je razvidno, da je sodna izvedenka podala strokovno mnenje zgolj na podlagi pričevanj, ne pa na podlagi mojega pregleda. To je jasno dokazano tudi v zvočnem posnetku zaslišanja.

​Iz zvočnega posnetka njenega zaslišanja je jasno razvidno, da je svoje strokovno mnenje podala zgolj na podlagi branja izpovedb in zaslišanja prič, ne pa na podlagi dejanskega pregleda mene! Ko sem ji ob koncu zaslišanja postavil vprašanja in jo na to opozoril, se je poskušala zviti iz situacije, češ da me je pregledala. Takoj sem jo soočil z resnico: „Saj me niste vprašali ničesar o samem primeru, ampak ste me spraševali le o mojem življenjepisu!“

Tukaj se vidi, da se je sodna izvedenka hotela izvleči z izgovorom, da me je pregledala, a ji jaz pojasnim, da me o primeru ni spraševala nič, ampak samo o mojem življenjepisu.

​Njen končni izgovor? Dejala je, da je to njeno »objektivno strokovno mnenje«, ki pa ga je, pazite to logiko, dobila iz subjektivnih pričanj. Že po prvem branju zapisnika njenega zaslišanja je vsakomur jasno, da gospa nima blage veze o svojem poklicu, saj je profil ustvarila na podlagi besed drugih, ne pa na podlagi mene kot osebe.

​Prvi primer: "Kontaminacija" izpovedi in tehnološki nesmisli

​Sedaj pa preidimo na tista dva primera, zaradi katerih sem moral v zapor, čeprav nisem storil popolnoma ničesar.

​V prvem primeru mati oškodovanke trdi, da sem njeni hčerki pisal ter jo prosil za slike in srečanje. Nič od tega ni res. Tukaj je prišlo do šolskega primera kontaminacije izpovedbe. Kriminalisti so priči vnaprej pokazali preveč dokazov, zato je priča podzavestno prilagodila svojo izjavo temu, kar je videla na policijskih dokumentih, namesto da bi izpovedala tisto, kar je dejansko sama doživela. To se jasno vidi iz njenega opisa dogodka, kako naj bi se deklica slikala: mati tega sploh ni videla, ampak so ji to povedali policisti!

​Da je zadeva še bolj bizarna, govorimo o letu 2023. Takrat TikTok sploh še ni imel možnosti pošiljanja slikovnega gradiva v klepetu: ta funkcija je v veljavo stopila šele avgusta 2025! Trditev je bila torej tehnološko nemogoča in popolnoma neresnična. Ko so materi predložili sliko kot dokaz, je sama izjavila, da na sliki ne prepozna svoje hčerke in da si njena hči sploh ne lakira nohtov tako, kot jih ima ženska na fotografiji.

Tukaj se vidi, kako je priča podzavestno prilagodila svojo izjavo temu, kar so ji policisti povedali, namesto da bi izpovedala to, kar je dejansko sama doživela.

​Kaj pa domnevno srečanje? V pogovoru je tekla beseda zgolj o kavi, do katere sploh nikoli ni prišlo. Sodišče pa je to dogovarjanje za kavo gladko opredelilo kot "srečanje za spolne namene", ki so mu sledila "konkretna dejanja". In kaj so bila ta konkretna dejanja po mnenju sodišča? Odgovor oškodovanke »ok«, nakar me je blokirala! Po moji logiki bi bilo konkretno dejanje to, da se usedem v avto in odpeljem na lokacijo, ne pa to, da se komunikacija prekine in se ne zgodi nič.

​Drugi primer: Posnetek "I Show Speed" kot domnevna pornografija

​Pri drugi oškodovanki so me obsodili zaradi domnevnega posredovanja pornografskega gradiva. In kaj je bilo to »gradivo«? Šlo je za svetovno znan, viralen posnetek YouTuberja z imenom I Show Speed, ki se mu je med skakanjem na streamu ponesreči odpela zadrga, tako da se je za sekundo videl delček mednožja. 

Tukaj je posnetek I Show Speeda, ki sem ga posredoval. Na njem se jasno vidi, da ne gre za pornografsko gradivo, temveč za povsem običajen posnetek, ki je bil objavljen v vseh medijih.

Ta posnetek so takrat objavili vsi svetovni in domači mediji. Punca me je sama vprašala, če ga imam, in me prosila, naj ji ga pošljem. V tem videu ni bilo nobene spolnosti, nobenega konteksta eksplicitnosti: povsem običajen, ponesrečen posnetek z interneta. Sodišče pa me je zaradi tega kaznovalo z dvema letoma zapora.

​Da je absurd še večji, je oškodovanka sama izpovedala, da ji je nek drug moški poslal pravi "dick pick" (sliko spolnega uda), kar je neprimerljivo huje od tistega YouTube izseka. In uganite kaj? Tistega moškega policija sploh ni kazensko preganjala, mene, ki sem nedolžen, pa so linčali.

​Banana republika: Kdo je tukaj dejansko kriv?

​Ta deklica je bila stara 10 let. Aplikacije, ki jih je uporabljala, imajo starostno omejitev 13+. Sodišče tega sploh ni upoštevalo z nerazumljivim izgovorom, češ da otroci to pač lahko zaobidejo. Starši so se na sodišču seveda hoteli pokazati v lepi luči in so trdili, da so imeli nadzor ter pregledovali telefone. Vse to so prazne besede: če bi nadzor dejansko obstajal, do tega pogovora sploh ne bi prišlo.

​Prav tako je privlečena za lase trditev o padcu šolskega uspeha zaradi mene. Moj pogovor z njima je trajal le nekaj minut, nič se ni zgodilo, takoj sta me blokirali. Kako lahko nekajminutni klepet nekomu uniči ocene v šoli?

​Če bi pravosodni organi delovali pravično, bi morali po 192. členu Kazenskega zakonika (KZ-1) zaradi zanemarjanja mladoletne osebe in surovega ravnanja preganjati njune starše, ne pa da so se znašali nad mano. Živimo v banana republiki, kjer sem moral jaz postati krivec za vse njihove družinske težave.

​Jasno mi je, da je sistem hotel zaščititi otroke pred odraslimi. Sodni sistem skozi vse stopnje zagovarja načelo, da je celotna odgovornost na odraslem, ne glede na to, kako naivno ali izzivalno se na spletu obnaša mladoletnik (mlajši od 15 let). Ampak glede na to, da se je komunikacija končala po parih minutah brez kakršnihkoli posledic, bi me moralo sodišče oprostiti, ne pa mi prisoditi dveh let zapora!

​Za konec pa še eno dejstvo: te otroke je nagovarjala in šuntala neka druga odrasla oseba, naj si pišejo z mano in zbirajo dokaze, da me bo lahko prijavila policiji. Ta oseba je imala na svojem telefonu popolnoma enako vsebino, pa je ostala na prostosti, medtem ko sem jaz končal za zapahi.

​V naslednjem delu: Razkrijem vam, kdo je ta odrasla oseba, ki je v ozadju vlekla vrvice, in kdo se mi je kasneje pridružil v zaporu namesto Nemca. Ostali boste odprtih ust.