26. del: Iluzija ljubezni, ki me je stala prostosti, in novi »cimer« v novogoriškem priporu
V prejšnjem delu sem podrobno opisal narko kralja Cvetkota: človeka, ki je bil tako vpliven in bogat, da je kljub hudim obtožbam o organiziranem kriminalu z drogami, kjer je zagrožena kazen več kot 10 let, iz zapora odkorakal že po pičlih dveh dneh. Danes pa je čas, da vam razkrijem, kdo je prišel v celico namesto njega. A še preden preidemo do novega cimra, moram deliti z vami zgodbo o moji prvi in edini »punci«, ki to sploh ni bila. Ženska, ki je s svojim umazanim igranjem močno vplivala na to, da sem na koncu sploh pristal za zapahi.
Zlomljeno srce na vrhuncu TikTok kariere
Vse se je začelo okoli leta 2023, ko sem bil na samem vrhuncu svoje TikTok kariere. Moja popularnost je letela v nebo: vabili so me v oddaje, me spraševali o mojem veganskem kuhanju, o tem, kako mi uspeva biti tako priljubljen med mladimi in kako sem sploh uspel kot influencer. Zunaj je bilo videti idealno, v sebi pa sem bil še vedno samski in si močno želel ženske družbe. Imel sem nekoliko nižjo samopodobo in manj samozavesti, kar je punce odbijalo. Po drugi strani pa sem bil izjemno izbirčen.
Potem pa mi je pisala ona. Trdila je, da sem ji neverjetno všeč. Po nekaj mesecih dopisovanja sva se dogovorila za srečanje v njenem kraju. Izpolnjevala je skoraj vse moje vizualne kriterije, motilo me je le to, da je rada hodila po zabavah, pila in kadila. A zaradi njenega videza sem bil pripravljen pogledati skozi prste.
Ko sem se nekega večera odpeljal k njej, sem bil brez pričakovanj, saj sem mislil, da me le vleče za nos. Ko sem prispel, sploh ni znala razložiti, kje je. Vztrajal sem: "Tukaj sem, povej kje si, da se spoznava, drugače se obrnem in grem domov." Začuda je le javila lokacijo. Parkiral sem in se ji pridružil v parku, kjer je bila z družbo: dvema puncama in štirimi fanti, ki so ob glasbi pili merlot. Ponudili so ga tudi meni, a sem ga kot odgovoren voznik zavrnil. V živo je bila še lepša kot na slikah. A takoj se je videlo, da je pošteno pijana, saj me je pred vsemi začela spraševati, zakaj jo varam: čeprav je bila prva punca, s katero sem sploh šel na zmenek.
Kljub temu je bila ves čas ob meni, se mi usedla v naročje in me začela poljubljati z jezikom. To je bil moj čisto prvi poljub v življenju! Bilo mi je nerodno pred drugimi, a hkrati sem užival. Okoliški fantje so pokali od ljubosumja, čeprav so hlupili, da so veseli zanjo. Ob treh zjutraj, ko ji je postalo slabo od alkohola, sem se ponudil, da jo odpeljem domov, saj nisem hotel, da pijana prisede h komu drugemu. V avtu sem izkoristil trenutek na samem in ji izpovedal ljubezen. Vprašal sem jo, če je čustvo obojestransko, in ko je potrdila, sem bil najsrečnejši človek na svetu. Poslovila sva se pred njenim blokom, mene pa je čakala še dvourna pot domov, ki sem jo zaradi praznih cest zvozil v eni uri. Med vožnjo mi je po telefonu priznala, da je doma pobruhala celo kopalnico in da ima groznega mačka, zato sem ji svetoval počitek, pomarančni sok in lekadol.
Od kraje do policijske policijske tiralice in medijskega linča
Vsega lepega je enkrat konec. Ta ljubezen je bila le enostranska; ona do mene ni čutila ničesar. Pred dokončnim koncem sva se videla še trikrat. V lokalu je ona pila vino, jaz kavo. V shoppingu sem ji kupoval kozmetiko. Zanjo bi naredil vse. Pred najinim tretjim srečanjem me je prosila za 200 evrov, da si kupi Pandorino zapestnico. Kot influencer s sponzorskimi pogodbami z denarjem nisem imel težav, zato sem znesek vzel s seboj. Med vožnjo proti McDonald's Drive-inu v Ljubljani (kjer sem ji kupil obrok, sam pa kot vegan nisem jedel ničesar), mi je iz avta brezobzirno ukradla 400 evrov. Videl sem jo, a ker sem bil slepo zaljubljen in sem ji denar tako ali tako nameraval dati, nisem rekel ničesar.
Ko pa sem se peljal domov, je sledil šok. Njen profil na družbenih omrežjih je izginil. Blokiran. Telefonska številka nedosegljiva. Srce mi je zastalo. Po vsem, kar sem naredil zanjo, me je okradla in brez besed blokirala. Moje življenje je izgubilo smisel. Ker me je blokirala tudi na drugih številkah, sem zaradi svojega zloma na družbenih omrežjih, kjer sem imel preko 90.000 sledilcev, objavil, kaj se je zgodilo. Ker so ji prijatelji to takoj posredovali, je seveda izvedela. Ko sem prišel k sebi, sem zahteval svoj pridelani denar nazaj: nisem hotel, da z mojim trudom financira alkohol, cigarete in droge. zagrozil sem ji z objavo podatkov, nakar mi je obljubila, da bo vrnila naslednji mesec. To zavlačevanje je trajalo mesece.
Ko sem zadevo končno prijavil policiji, pa je ona v povračilo mene prijavila za izsiljevanje. Kriminalisti so seveda takoj stopili na stran ženske in čez noč sem postal obdolženec. Resnica sicer vedno pride na dan, a medtem ko sem že iskal nove punce, da bi prebolel to izdajo, sem se zapletel v nov kazenski postopek zaradi domnevnega nagovarjanja mladoletnih oseb (če bi ona ostala z mano, do tega primera sploh nikoli ne bi prišlo!). Ker sem bil medijsko prepoznaven obraz, so me mediji brez kakršnihkoli dokazov takoj označili za pedofila. Takrat se je prestrašila, da bo v javnost prišlo tudi njeno ime, zato mi je v zameno za molk prek PayPala vrnila 300 od ukradenih 400 evrov.
Denar mi sploh ni bil več pomemben, želel sem le pojasnilo. Ko sem prejel nakazilo, sem stvar zaključil. S tem je posredno priznala, kdo je bil dejanska žrtev in kdo krivec. To celotno zgodbo sem povedal policiji na zapisnik, kasneje pa tudi na predobravnavnem naroku na sodišču, kjer seveda nisem priznal krivde.
Od takrat sploh ne vem, kaj se s tem specifičnim primerom dogaja, saj je obljubila, da bo umaknila obtožbe. Zaradi nje sem izgubil 400 evrov, ogromno živcev in goro dragocenega časa.
Novi cimer: Romeo iz bananaste republike
Sedaj pa preidimo na popolnoma drugačno zgodbo z drugačnim zaključkom. Zgodbo o človeku, ki je tisti večer stopil v mojo celico v novogoriškem priporu in me, še preden me je sploh pozdravil, poklical po mojem spletnem vzdevku: »Vegan!«
Bil je mlad fant, star okoli 25 let. Spremljal me je na družbenih omrežjih in bil je izjemno navdušen, da bo celico delil z mano. Takoj sem mu povedal, da je prišel v najboljšo celico, kar jih ta pripor premore: vse je bilo čisto, ohranjeno, notri pa največja televizija z največ kanali. On je o meni vedel vse, jaz o njem nič, zato sem ga hitro povprašal, kaj ga je pripeljalo sem.
Njegova zgodba je bila divja: vozil je neregistriran avto z ukradenimi registrskimi tablicami, popolnoma zadrogiran in pijan, v avtu pa je imel punco ter nekaj gramov kokaina in trave. Ko so ga policisti poskušali ustaviti, je pohodil plin. Bežal je, ogrožal druge udeležence v prometu in divjal, dokler se ni ustavil, skočil iz avta in začel teči. Ko so ga policisti ujeli, pa je naredil usodno napako – fizično je obračunal z njimi in jih popljuval.
S tem si je nakopal obtožbo za napad na uradno osebo. Če bi jo za tablice in drogo odnesel z opozorilom ali lažjo kaznijo, ga je prav ta napad na policiste stisnil v mojo celico.
Za fanta je bil zapor ogromen šok. Jokal je že drugi dan. Zunaj je namreč pustil punco, ki jo je ljubil kot Romeo Julijo. To je dokazoval dejstvo, da je v mesecu in pol, kolikor je preživel z mano, zapravil neverjetnih 2.000 evrov samo za telefonske kartice! Za primerjavo: jaz sem v dveh letih zapravil tisočaka. Človek je visel na telefonu po več ur dnevno. Punca ga je obiskovala dvakrat tedensko po uro in pol, pisal ji je kesajoča pisma, kako se bo spremenil, ona pa mu je vračala pisma in fotografije. Te slike si je z zobno pasto nalepil na steno celice.
Priznam, punca je bila izjemno lepa in večkrat sem se samozadovoljeval ob njeni fotografiji, ko je bil cimer na sodišču in sem bil sam v sobi. Bila je čisto nasprotje moje bivše izkušnje – bila mu je brezpogojno zvesta. Tudi če bi dobil 10 let zapora, ga ne bi zapustila. To je bila prava ljubezen in bil sem mu kar malo nevoščljiv. Nosila mu je denar, prenosni računalnik, hrano in odeje, ki so dišale po mehčalcu, in vse to je uspešno spravila mimo kontrole pravosodnih policistov.
Edina stvar, ki me je pri njem motila, je bila njegova želja po televiziji. Pazniki so mu namreč namignili, da televizor ni moja last, zato je hotel kdaj pa kdaj odločati o programu. Zaradi tega sva se večkrat skregala. Ker je bil povrhu še kadilec, mu dostopa do ekrana sploh nisem dovolil.
Jasno sem mu postavil pravila igre: »Tukaj ni demokracije, ampak vlada hierarhija. Ker sem starejši in močnejši, bom jaz odločal, kaj se bo gledalo.« Moral se je sprijazniti. Navsezadnje je imel prenosnik, na katerem je igral igrice in gledal filme.
Po mesecu in pol je fant odkorakal na prostost. Še dobro, saj bi po daljšem času v zaporu verjetno umrl od žalosti. Po drugi strani pa sem bil zgrožen nad našim pravosodnim sistemom. Človek napade in popljuje uradne osebe, vozi neregistriran avto z ukradenimi tablicami, poseduje drogo in ogroža življenja, nato pa dobi le mesec in pol pripora? Še en kronski dokaz, da je Slovenija čista banana republika.
V naslednjem delu bom pisal o tem, kako je moja sodba postala pravnomočna, kako sem uradno postal obsojenec in kako so me premestili v zapor v Celje, namesto da bi zadnjih nekaj mesecev odslužil v novogoriškem priporu...
Komentarji
Objavite komentar