27. del: Boj z vsemi pravnimi mlini na veter in hladna prha Vrhovnega sodišča

V prejšnjem delu sem opisoval, kako mi je bivša uničila življenje, kako sem zaradi njenih laži pristal v zaporu in kako je Romeo po enem mesecu in pol preprosto odkorakal na prostost: kljub hujšemu kaznivemu dejanju, medtem ko sem sam v priporu preživel že dobro leto.

Danes pa želim odpreti poglavje o tem, kako sem se od samih začetkov krčevito boril za svojo svobodo. Že od prvega dne sem vedel, da sem zaprt po krivici. Mediji so poznali le moj vzdevek Vegan in tiste drobtinice, ki so pricurljale izza strogo zaprtih vrat sodne dvorane. Moje sojenje so skrili pred javnostjo pod pretvezo zaščite prič, s tem pa so utišali tudi moj glas. Niso mi pustili, da bi povedal svojo resnico.

Začetniški poskusi in pravna laičnost

Ker nisem imel pojma, kako pravne zadeve sploh potekajo, sem začel pritožbe pisati sam. Brez znanja, brez odvetniških izkušenj, zgolj iz čiste želje po pravici. Seveda s temi prvimi dopisi nisem dosegel ničesar: vse so takoj zavrgli, ker sploh nisem imel možnosti za pritožbo ali pa sem jih poslal izven rokov. A če ne drugega, sem se s pisanjem vsaj zamotil, da mi je čas med štirimi steni hitreje mineval.

Spominjam se, kako sem že po enem mesecu pripora napisal pritožbo na Vrhovno sodišče, čeprav je to vprašanje aktualno šele po pravnomočnosti sodbe (v mojem primeru šele po letu in pol). Takrat sem v svoji naivnosti mislil, da bom nekaj dosegel, a so mi dokumente seveda takoj vrnili.

Moja prva ročno napisana pritožba na Vrhovno sodišče iz decembra 2023, ko sem v celici sam in brez pravnega znanja poskušal dokazati svojo nedolžnost.

Ravno tako sem svoji takratni odvetnici, ki me na začetku sploh ni resno zagovarjala, postavil ultimat: naj napiše pritožbo na Vrhovno sodišče, sicer jo bom zamenjal. Nakar je res napisala kar pet strani dolgo pritožbo. Očitno je tudi sama končno pregledala kriminalistične spise, videla, da so notri same laži, in končno verjela moji plati zgodbe. Vendar na koncu z njo nisva dosegla cilja, zato sem jo odpustil.

Zahteva za varstvo zakonitosti, ki jo je po mojem ultimatu sestavila prva odvetnica. Na dnu lista sem s svojo roko dopisal grenko resnico celotnega postopka: patološka lažnivka.

Novi odvetnik in surova realnost postopka

Zamenjal sem jo z odvetnikom, ki me je nato zastopal do konca prestajanja kazni (in me zastopa še danes v vseh odprtih postopkih). Ker sem bil popolnoma brez premoženja in prihodkov, sva uredila, da je bil plačan na državne stroške, mati pa mu je še nekaj priložila, da je sploh prevzel primer in se bolj potrudil.

Moj primer je bil izjemno težek. Kot sem opisal že v tistem svojem ponesrečenem pismu za varstvo zakonitosti : vsi so bili proti meni. Sistem je bil usmerjen v to, da me zlomijo, in noben odvetnik si ni upal tvegati čez mejo.

To se je jasno pokazalo kasneje:

November 2024: Na Okrožnem sodišču v Novi Gorici so me obsodili na dve leti zapora. Odvetnik se je takoj pritožil, saj smo bili prepričani, da je bil postopek popolnoma nepravičen.
Junij 2025: Prišel je hladen tuš. Višje sodišče v Kopru je našo pritožbo gladko zavrnilo in sodba je postala pravnomočna.

Čakanje v sobi številka 2

Ko sodba postane pravnomočna, uradno postaneš obsojenec. Vedel sem, da sledi premestitev iz pripora na prestajanje kazni, nisem pa si mislil, da me bodo poslali na drugi konec Slovenije. Premestitev se ni zgodila takoj, ampak je trajala kar nekaj časa.

Neki paznik mi je celo govoril, da bom kar do konca kazni ostal v tisti moji celici številka dva. V tistem trenutku bi bil tega zelo vesel: nisem si želel v drug zapor, ker nisem vedel, kaj me tam čaka. Poleg tega sem bil v tisti celici sam, kar mi je najbolj ustrezalo.

Zadnja karta: Zahteva za varstvo zakonitosti

Medtem ko sem štel dneve v celici, sva z odvetnikom mrzlično pripravljala zadnjo karto: Zahtevo za varstvo zakonitosti (ZVZ) za Vrhovno sodišče. Za to smo imeli po zakonu natanko tri mesece od prejema sodbe.

Pri tej zahtevi ne gre za to, da bi sodnikom ponovno razlagal svojo plat zgodbe ali kazal dokaze. Vrhovnih sodnikov ne zanima dejansko stanje. Moja obramba se je morala osredotočiti izključno na to, kako grobo so nižja sodišča kršila zakon in moje ustavne pravice:

Ali so me upravičeno popolnoma odrezali od javnosti in s tem onemogočili transparentno sojenje?
Ali so moji obrambi nezakonito zavrnili ključne dokazne predloge, ki bi me lahko oprali krivde?

To je suhoparna, a zame ključna pravna bitka.

Kaj bi sploh dosegel, če bi mi Vrhovno sodišče ugodilo?

Marsikdo me je vprašal: "Irenej, zakaj sploh biješ to bitko na Vrhovnem sodišču, če pa si kazen že odsedel in si na prostosti?" Ljudje mislijo, da je po odkorakanju iz zapora vseeno. Pa ni. Če bi vrhovni sodniki ugodili moji zahtevi in ugotovili kršitve, bi se zadeva obrnila na glavo na tri možne načine:

Popolna oprostitev: Če bi Vrhovno sodišče ugotovilo, da dejanje, ki so mi ga očitali, sploh nima znakov kaznivega dejanja, ali pa da je sodišče hudo napačno uporabilo zakon, bi lahko sodbo sami spremenili v oprostilno. V hipu bi bil pravno gledano popolnoma nedolžen človek, moj list v kazenski evidenci pa bi bil spet čist.
Razveljavitev in novo sojenje: To je bil najbolj verjeten scenarij. Če bi potrdili, da so mi z zaprtjem sojenja ali zavračanjem mojih dokazov kršili pravico do obrambe, bi prejšnji sodbi enostavno brisali. Primer bi vrnili na začetek, pred povsem nov sodni senat. Dobil bi novo, pošteno priložnost, da se branim z vsemi dokazi, ki so mi jih prej prepovedali.
Bistveno krajša kazen: Sodišče bi lahko ugotovilo, da so mi nižji sodniki napačno odmerili kazen ali uporabili prestrog člen. Sami bi lahko posegli v višino kazni in jo drastično znižali.

In kaj bi imel od tega, ko sem bil že zunaj?

Odgovor je preprost: zadosčenje in odškodnino. Če bi me oprostili ali mi kazen zmanjšali, bi to pomenilo, da sem bil v celjskem zaporu zaprt neupravičeno (ali pa predolgo). V tistem trenutku bi imel v rokah vstopnico za tožbo proti državi. Zahteval bi lahko ogromno denarno odškodnino za vsak neupravičen dan za zapahi, za ves pretrpljen strah in uničenje ugleda.

A čudeža, kot veste, ni bilo.

Uradna zavrnitev Zahteve za varstvo zakonitosti s strani Vrhovnega sodišča RS: hladen tuš in konec upanja na ponovno sojenje pred premestitvijo.

Tudi to zahtevo so zavrnili kot neutemeljeno, s čimer je kazen dveh let dokončno obveljala. Bitka na tej fronti je bila izgubljena, a moje soočenje s sistemom se nadaljuje drugje.

Kmalu za tem je v celico stopil paznik in mi kratko rekel: »Spakiraj, gremo v Celje.«

V naslednjem, 28. delu bom opisal sam transport in prihod v celjski zapor. Kdo me je sprejel, kam so me namestili ter kako malo je manjkalo, da bi ostal ves v modricah...

Preišči ta spletni dnevnik

Vegan svetuje