29. DEL: Nenapovedana premestitev v Celje in trenutek, ko se je laž v sekundi sesula

​Če ste brali prejšnji del, veste, v kakšnem šoku sem ostal. Obisk kriminalistov, ki so mi razkrili, da tista dva, za katera sem bil prepričan, da sedita zaradi hudega dejanja, sploh nista bila storilca (saj pravih nikoli niso ujeli), me je popolnoma vrgel iz tira. Vse, kar so mi prej pravili, je bila laž, jaz pa sem jim naivno verjel in vse zapisal v blogu. Tistega preobrata si res nisem mogel zamisliti.

​Niti še nisem dobro predelal te šokantne novice o nedolžnih, ki so se izdajali za storilce, medtem ko so bili pravi še vedno na prostosti, ko je sledil nov nepričakovan udarec.

​Odločba, ki me je zadel ob tla

​Vse se je začelo povsem nenadoma. Na vratih sobe v Novi Gorici se je pojavil paznik z uradnim papirjem v roki. Kratek in hladen ukaz: »Spakiraj stvari, greš v Celje.«

Uradni papir, ki je čez noč spremenil vse. Prva stran odločbe o nujni premestitvi iz Nove Gorice v Celje, ki sem jo prejel v popolnem šoku.

​Nič mi ni bilo jasno. Bil sem v popolnem šoku. Kljub vsem groznim stvarem in stresu, ki sem jih preživel v Novi Gorici, sem se na tisto okolje že nekako navadil in bil prepričan, da bom tam ostal do konca. Podpisal sem papir, da sem odločbo prejel: sploh je nisem prebral od šoka in stresa. Paznika sem le obupano spraševal, zakaj prav Celje. Odgovoril mi je le, da je tako odločil Generalni urad, da on samo opravlja svoje delo in mi ne more pomagati, lahko pa mi pomagajo pri pakiranju.

​V sobi sem imel ogromno svojih stvari: od hrane do oblačil, nabralo se je za kakšnih pet škatel. Pazniki so takoj vzeli zavodsko posteljnino in ostale njihove reči, da ne bi slučajno česa odnesel s sabo. Iz trme in jeze, ker so me tako nenadoma premestili, sem nalašč vzel vsaj brisačo in vzglavnik.

​Dva paznika sta mi pomagala znositi škatle v kombi, izročili so mi še stvari iz depozita in odpeljali smo se proti Celju. Šele kasneje, ko sem končno v miru prebral odločbo, sem videl, kakšne uradne razloge so navedli za premestitev: navedeni so bili domnevni konflikti s pazniki in drugimi priporniki, neupoštevanje hišnega reda, prenatrpanost zavoda in celo domnevno izvajanje kaznivih dejanj iz pripora.

Obrazložitev odločbe, kjer so navedeni razlogi za premestitev. Kot boste brali v naslednjem delu, se z navedbami o konfliktih in kršitvah nisem strinjal in sem podal pritožbo.

 Ker nič od tega ni držalo, sem kasneje podal pritožbo – a pritožba po zakonu ni zadržala izvršitve, zato sem morala v vsakem primeru takoj potovati.

​Prihod v Celje in sprejemni postopek

​Ko smo pripeli v Celje, je bilo takoj jasno, da gre za znatno večji zapor. 

Vhod v celjski zapor. Takoj ko smo pripeli pred to zgradbo, mi je bilo jasno, da gre za znatno večji in strožji zavod od tistega v Novi Gorici.

Več paznikov, drugačni prostori, povsem drugačna dinamika. Kljub temu da so me pripeljali neposredno iz drugega zapora, so me znova poslali skozi celoten sprejemni postopek. Ponovni podrobni pregledi osebnosti in vseh oblačil so mi v tistem že tako napetem trenutku povzročili le še dodaten stres.

​Po končanem pregledu so me odpeljali v 6-posteljno sobo. Navodilo je bilo kratko: na vrh pograda odloži svoje stvari in pojdi ven na dvorišče na sprehod, k ostalim zapornikom.

Sprehajališče zapora v Celju. Na tem asfaltu, obdanem z visokimi zidovi in žico, se je odvijala drama, ko so izvedeli mojo resnično identiteto.

​Dvorišče v Celju, izmišljena zgodba in časopis Večer

​Zunaj na velikem asfaltiranem dvorišču, obdanem z visokimi zidovi in varnostno ograjo, je bila atmosfera izjemno napeta. Zaporniki so se gibali v skupinah, nekateri so igrali košarko ali nogomet, spet drugi pa so le opazovali novince.

​Kmalu so nekateri pristopili do mene in me premotrijujoče vprašali, kaj sem naredil. Kljub temu da sem bil osumljen večih stvari, sem moral v sekundi izbrati nekaj, kar bi zvenelo čim bolj "normalno" in sprejemljivo za zaporno okolje. Izbral sem bombni napad: ker je bil takrat ravno aktualen v novicah in se mi je v tisti stiski zdelo še najboljše oprijemališče, vsekakor boljše kot da bi povedal dejanske obtožbe.

​A izmišljena zgodba je zdržala natanko nekaj minut.

​Medtem ko sem stal na dvorišču, je nekdo od zapornikov v rokah že držal svež izvod časopisa Večer, ki so jih prejemali brezplačno. Razprostrl je stran z naslovom »Najmlajša žrtev je bila stara komaj deset let« ter sliko iz sodišča in vsem prisotnim jasno pokazal članek o meni. V tistem trenutku so vsi na dvorišču izvedeli celotno zgodbo in zakaj sem v resnici tam. To je bila brez dvoma najdaljša, najbolj mučna in napeta ura na sprehodu v mojem življenju.

Članek v časopisu Večer, ki je v trenutku razkril mojo laž o bombnem napadu. To je bil dokaz, zaradi katerega so vsi na dvorišču izvedeli, zakaj sem v resnici tam.

​Grožnja s pretepom in taktika za samico

​Ko se je sprehod končno iztekel in smo se vrnili v 6-posteljno sobo, se je pritisk le še stopnjeval. Eden od sojetnikov je stopil do vrat, poklical paznika in mu naravnost rekel: »Dajte ga ven iz sobe, drugače bo jutri cel moder od pretepa.«

​Iskreno rečeno, v globini sem vedel, da mi fizično ne bodo naredili ničesar. Zločinci v zaporu postanejo precej krotki že prvi dan, saj se večina boji dodatnih kazni, izgube ugodnosti ali novih postopkov. Vendar pa sem se odločil, da tisto situacijo odigram v svojo korist. Izkoristil sem trenutek in zaigral na karto premestitve, da bi me dali v samostojno sobo, kjer bi imel mir pred vsemi.

​V naslednjem 30. delu bom natančneje opisal, zakaj se v pritožbi nisem strinjal z navedbami o konfliktih s pazniki, kako je potekal boj z uradnimi razlogi odločbe in ali so me na koncu res premestili v samico.