30. DEL: Resnica o odločbi, "napeti" sprejem v Celju in absurdnost uradnih zapisov

Odločba o premestitvi iz Zavoda za prestajanje kazni zapora Koper (Oddelek Nova Gorica) v Celje.

​V prejšnjem delu sem vam opisal tisti nepričakovani trenutek, ko so mi v roke potisnili odločbo o premestitvi, ter kako so me odpeljali v Celje, kjer me je že takoj ob prihodu nov sojetnik sprejel z grožnjami. Danes pa želim razkriti, zakaj se po natančnem branju te odločbe absolutno nisem strinjal z navedenimi razlogi in kaj vse se je dogajalo po tistem slavnem opozorilu, da bom "postal moder od pretepa".

​Začasni "slon" med mišmi in premik v fitnes

​Ko so me pripeljali v sobo, se sploh ne spominjam točno, ali je imela šest ali osem postelj: razlog je preprost: tako hitro, kot sem vstopil, sem iz nje tudi odšel. Vest o tem, zakaj sem v priporu, se je po dvorišču razširila hitreje kot strela. V tisti sobi je sedel nekdo, ki je imel ogromno predsodkov; brez kakršnega koli poznavanja ozadja je slepo verjel medijskim člankom.

​Takoj ko smo stopili skozi vrata, je pazniku odločno rekel, naj me odstranijo drugam. Paznik mu je odvrnil, da prostora ni in da bom pač ostal tam. Sojetnik se ni predal: zahteval je dežurnega paznika. Ker se nekaj časa ni zgodilo nič, je pritisnil na zvonec. Na vrata je stopil isti paznik in hladno dejal, da je on dežurni.

​Osebno ne bi imel nikakršnih težav bivati še s sedmimi drugimi, a vedno sem cenil svoj mir in zasebnost, zato mi je premestitev zaprav ustreza. Ko pa je tisti sojetnik pazniku navrgel, da bom "zelo moder", če me ne odpeljejo, me je paznik vprašal: "Se ga bojiš?"

​Nisem se ga bal. Bil sem precej večji in močnejši od njega: primerjava je bila dobesedno kot slon in miš, s tem da je miš mislila, da je močnejša. Ker pa sem bil jaz tisti "slon", ki je želel le svoj mir, sem preprosto rekel: "Ja, bojim se miši."

​Paznik mi je ukazal, naj vse svoje stvari (kar pet polnih škatel) znosim na hodnik. Ker je bilo prtljage res ogromno, sem jo moral nositi po delih.

​Prenatrpanost celjskih zaporov in "skladišče uteži"

​Tu pa se je pojavila glavna težava: proste postelje preprosto ni bilo.

​Realnost celjskih zapornih zmogljivosti:

• ​Uradna kapaciteta: 97 zaprtih oseb.
• ​Dejanska zasedenost: Pogosto več kot 130 oseb (kar pomeni približno 134-odstotno zasedenost).
• ​Struktura sob: Zapor obsega enoposteljne (samske) sobe, ki so praviloma dodeljene zapornikom z določenimi privilegiji (npr. zaradi izobraževanja) ali varnostnimi potrebami, ter večposteljne skupinske sobe.
• ​Realne razmere: Zaradi hude prenatrpanosti morajo v večposteljne sobe občasno namestiti dodatna ležišča, kar začasno poveča število postelj preko vseh normativov.

​Ker zame ni bilo proste celice, sem morala vse svoje škatle odnositi tri nadstropja višje, v majhen fitnes prostor. Večkrat sem moral hoditi gor in dol po stopnicah, saj paznik pri nošenju ni smel pomagati: njegova edina naloga je bila odklepanje in zaklepanje vrat. Ko sva zadnjič prišla gor, je naredil to, kar najbolje obvlada: zaklenil me je noter.

​Ta "fitnes" je bil širok približno dva metra in dolg štiri metre. Šlo je bolj za skladišče uteži in ročk, saj je bil glavni fitnes drugje. V tistem prostoru je bil namesto stranišča le navaden umivalnik (lijak), naravnost vanj pa je bila usmerjena varnostna kamera. Ob opravljanju male potrebe sem moral biti zato še posebej previden in pazljiv.

​Okoli 18. ure so mi prinesli večerjo – mlečni zdrob s kakavom. Kljub temu da je bila v moji dokumentaciji jasno zapisana in zdravniško predpisana veganska dieta (ki sem jo imel že v prejšnjem zaporu), sem dobil obrok z mlekom. Če bi imel hudo intoleranco ali alergijo, bi se to zaradi malomarnosti sistema lahko končalo tragično.

​Preselitev v samsko sobo in razbijanje mitov o "konfliktnosti"

​Ko so prišli pobrati posodo, so me končno odpeljali v samsko sobo, ki so jo uredili posebej zame. Čeprav je bila notranjost v precej slabem stanju, sem bil neizmerno vesel. Predvsem zato, ker nisem bil več v Novi Gorici, in ker sem končno v miru prebral odločbo ter videl, kaj vse so napisali o meni: čista fikcija.

​Zgodbe o tem, da naj bi imel konfiktne odnose s pazniki ali sojetniki, preprosto ne držijo:

1. ​Odlični odnosi s pazniki: Z večino paznikov sem se dobro razumel. Eden od njih je bil po poslušanju mojega zaslišanja na sodišču tako navdušen, da me je kasneje še sam podrobno spraševal o mojem delu: kako sem postal vplivnež, kaj objavljam, koliko zaslužim in ali bi lahko kaj takega počel celo iz zapora. V šali sem mu odgovori, da sicer lahko poskusi, ampak mu ne priporočam, da ne bo na koncu pristal na drugi strani rešetk – ne kot paznik, ampak kot pripornik. Ta isti paznik me je dan pred uradnim terminom peljal na obravnavo v Ljubljano. Med vožnjo je celo prisluhnil mojim glasbenim željam, me vprašal, kaj poslušam, in večkrat preveril, ali mi kateri od sojetnikov dela težave, da bi to takoj uredil.

Spremljanje na obravnavo: kljub uradnemu sprovodu je bilo vzdušje in komunikacija s pazniki korektna.

1. ​Pomoč sojetnikom in voščilnice: Pravih konfliktov s sojetniki ni bilo. Večina je bila tujcev, ki niso znali slovensko. Pomagal sem jim pisati uradne prošnje za Skype klice domov (sodostvo namreč ni sprejelo listov, na katerih je pisalo le "SKYPE"). V zameno so me oni naučili, kako sodišču poslati praznično voščilnico za božič in novo leto. Prav tako je tisti "jankie", ki je bil tri mesece v sobi 2, večkrat prišel na obisk k meni, čeprav je bil včasih nezaželen in je izkoristil vsako priložnost za druženje. Enkrat me je poklical le zato, da sem mu pokazal, kako se na televiziji zamenja kanal in kako se na prenosniku odpre datoteka. V zameno mi je podaril dokumentarni film Gram srca...čeprav ga sploh nisem prosil zanjo ali si ga želel ogledati.

Praznična voščilnica za sodišče, ki so me jo naučili in pomagali pripraviti sojetniki.

Ravnodušno napisana prošnja za sodišče: primer uradne komunikacije, pri kateri sem pomagal sojetnikom.

1. ​"Napadalec" s papriko in kumarami: Celotno sliko o "neupravičenem sovraštvu" lepo ponazarja tudi sojetnik, ki me je v Novi Gorici zaklenil v kopalnico, me fizično napadel in polil s čajem. Ko je imel njegov oče rojstni dan, je za vse pripornike priskrbel svinjska rebrca. Kljub preteklim berijam se je spomnil name in mi iz spoštovanja prinesel sveže kumare in paprike. Čeprav jih sprva nisem želel sprejeti, sem jih iz vljudnosti pojedel.

Znak pozornosti od sojetnika za očetov rojstni dan: sveža paprika in kumare namesto mesa.

​Nesmiselni razlogi v odločbi

​V odločbi so mi med drugim očitali kršenje hišnega reda, kar je popolna laž: bil sem edini, ki v zaprtih prostorih nisem kadil (kar je v Sloveniji z zakonom prepovedano).

​Glede očitkov o pobegu... Verjamem, da so bili jezni, ker me takrat niso upali ali uspeli uloviti. A v uteho jim je lahko le to, da sem bil pač zelo hiter: čas je, da se s tem sprijaznijo.

​Glede novih kaznivih dejanj pa me le sumijo. Sploh ne vem, kako naj bi jih po njihovem mnenju izvrševal iz pripora: iz najbolj strogo varovanega območja, kjer poslušajo telefonske klice, nadzorujejo vsak pogovor in odprejo čisto vsako pismo. Še sam ne vem, kako bi mi vse to uspevalo, če bi bilo sploh kaj na tem.

​Zaradi vseh teh nesmislov sem bil izjemno jezen na vsebino odločbe. Po drugi strani pa sem vedel, da so na prejšnji lokaciji "zelo jokali" in me pogrešali, saj so mi še naprej pridno pošiljali pisma o novih kaznivih dejanjih kar naprej v Celje.

​V naslednjem delu bom podrobno opisal svojo novo "sanjsko" samsko sobo, zakaj je bil celjski zapor popolnoma drugačen svet v primerjavi z Novo Gorico, in kako sem začel pisati pismo za pomilostitev, saj sem prestal že dve tretjini svoje kazni.