31. DEL: Celje in organizacija, medijske laži in zaprt med štirimi stenami
Po začetnem šoku ob nenadni premestitvi in birokratskih nesmislih, o katerih sem pisal v prejšnjem delu, sem se začel privajati na življenje v Zavodu za prestajanje kazni zapora Celje. Celica je bila po kvadraturi primerljiva s tisto v Novi Gorici, le da je bila daljša in ožja. Kljub 134-odstotni prezasedenosti zavoda in pogradu v sobi pa sem bil v tistem prvem obdobju v celici še sam.
Strop je bil višji, okno pa vsaj petkrat večje kot v goriški kleti, poleg tega pa sem bil v tretjem nadstropju, kar je pomenilo neprimerljivo več svetlobe.
A razlike se tu niso končale:celjski zapor je bil sistematsko in organizacijsko povsem drug svet.
Organizacija in osebje: Noč in dan v primerjavi z Novo Gorico
V Celju so pedagogi vsak dan opravljali obhode po hodnikih. Oni so ti prinesli pošto in pobrali pisma, če si imel kaj za odposlat. Vsak dan so prinesli tudi svež izvod časopisa Delo ali Večer ter te vprašali, ali rabiš razgovor s socialno delavko ali z njimi.
V Novi Gorici so vse to opravljali pazniki, ki za te funkcije niso imeli ne pooblastil ne delovnih izkušenj. Če si jih v Gorici kaj prosil, si pogosto dobil le zabrusil odgovor v slogu: "Kaj misliš, da sem tvoj natakar ali kaj?!" in so odkorakali stran. Zato je bilo v Celju v tem pogledu nepredstavljivo boljše.
Tudi preostala infrastruktura je bila na bistveno višji ravni:
- Lastna ambulanta: Zavod je imel svojo ambulanto in medicinske sestre. Če si kaj potreboval, si to dobil tam, medtem ko v Novi Gorici možnosti za obisk zobozdravnika sploh nisem imel.
- Zaporska kuhinja in striktne diete: Imeli so svojo kuhinjo, kjer so poleg kuharjev pomagali tudi obsojenci ter tako nekaj zaslužili ali pridobili določene ugodnosti.
- V Gorici so hrano dostavljali iz dijaškega doma: večkrat je bila plesniva, termično neobdelana in ni ustrezala medicinsko predpisanim dietam. V Celju pa so se diete držali striktno. Če ti kaj ni bilo po godu, si ob pobiranju posode povedal kuharju in so do naslednjič zadevo uredili. Kuharji so obsojence upoštevali, saj niso želeli priti v konflikt z njimi. Znano je namreč, da se je na Dobu pred časom dogodil incident, ko so zaradi slabe hrane z nožem zabodli kuharja: od takrat naprej se iz hrane in zapornikov ni nihče več delal norca, razen očitno v Gorici.
- Knjižnica: Knjižnica je imela nepredstavljivo več knjig kot v Gorici, kjer dobre literature sploh nisi mogel dobiti, ampak so imeli le "kar ene" brezvezne knjige v cirilici – kot da so se bolj trudili za tujce kot za nas, slovenske državljane.
Seveda pa vse ni bilo popolno. Kantina je potekala ob torkih in petkih, kjer si lahko kupil prigrizke, telefonske kartice, znamke in druge dovoljene stvari. Vendar je bila tu kar trikrat dražja kot v Novi Gorici, koder so stvari dostavljali iz Mercatorja po enakih cenah kot zunaj.
Golobi na oknu in medijski "šum"
Ena od stvari, ki mi v Celju res ni bila všeč, je bilo to, da so zaporniki na okenskih policah hranili golobe. Golobi so med prehranjevanjem s krili metali perje in iztrebke skozi okno naravnost v celico, kar je bilo izjemno nehigienično. Prav tako se mi je zdelo nesmiselno metanje starega kruha na police, ko pa je na svetu toliko lakote, ptice pa se s tem udomačijo, namesto da bi si same iskale hrano.
Brezplačni časopis sem vzel samo ob petkih, ker je bila priložena revija Vikend s sporedom filmov. Televizija v celici je bila sicer manjša kot v Gorici in z manj kanali, a ker sem bil sam v sobi, sem si s sporedom lahko lepo planiral gledanje.
Sicer pa sem časopise sovražil in jih med tednom zavračal. Novinarji stvarem dodajajo senzacionalizem in napihujejo zgodbe. Tiste negativne novice človeka v zaporu le še bolj potolčejo in ga pahnijo v depresijo. Večina tega, kar napišejo, sploh ne drži – časopisi se pišejo zaradi služenja denarja, ne pa zaradi resničnega informiranja bralcev.
Maska skesanca in medijske manipulacije (Primer: Sara Volčič)
To neobjektivnost sem dobro okusil tudi na lastni koži. Kot primer lahko izpostavim novinarko Saro Volčič, ki podaja stvari po svojem subjektivnem mnenju, ne pa po tem, kaj se je v resnici zgodilo. V oddaji Dobro jutro na RTV Slovenija 1 je z voditeljico razpravljala o mojem primeru. Obe sta imeli polno predsodkov in sta me javno kritizirali, ne da bi me kdaj srečali ali se z mano pogovorili. Ko sem videl, kaj si izmišljujeta, sem pisal na RTV, naj me povabijo v oddajo ali na pogovor, če hočejo slišati še mojo plat zgodbe – a odgovora seveda ni bilo, saj niso želeli priznati svojih zmot. Z menjo se je kasneje povezal le Tomaž Godec, ki je želel resnico pokazati širši publiki v svojem podkastu, da si ljudje ustvarijo mnenje na podlagi dejstev, ne pa na podlagi novinarskih natolcevanj.
Konec leta 2024 je Sara Volčič pri Mladinski knjigi izdala prodajno uspešnico Leglo zla: Iz oči v oči z najhujšimi zločinci na Slovenskem, v kateri opisuje svoje tri desetletja dolgo delo novinarke črne kronike na POP TV in Kanalu A. Vendar njeno intervjuvanje in razmišljanje o "človeški plati" zapornikov ustvarja nevarno iluzijo.
Ljudje z antisocialno osebnostno motnjo v interakciji z mediji zelo spretno uporabljajo površinski šarm in masko skesanca, saj jim to koristi pri oblikovanju javnega mnenja ali pri prošnjah za pogojni izpust. Ko se žarometi ugasnejo, pa se pokaže njihova odsotnost empatije, manipulacija in preračunljivost, ki jo strokovnjaki odkrivajo šele po mesecih testiranj. Novinarji v zaporih vidijo le tisto, kar jim zaporniki dovolijo videti. Njeno prepričanje, da v zaporih niso vsi sociopati ali psihopati (kot Silvo Plut), je zgrešeno – z enim obiskom in kratkim intervjujem česa takega novinar enostavno ne more ugotoviti. O enem takem primeru bom podrobneje pisal v enem od prihodnjih delov.
Prošnja za predčasni odpust in hladen tuš birokracije
Ker sem izpolnjeval vse pogoje – prestal sem že več kot 2/3 kazni, do izteka pa mi je ostalo manj kot 6 mesecev –, sem se odločil, da poskusim urediti predčasni odpust. Dne 16. 6. 2025 sem podal formalno prošnjo po 108. členu Zakona o izvrševanju kazenskih sankcij (ZIKS-1). V vlogi sem natančno utemeljil svojo situacijo, i
zrazil željo po svobodi ter izpostavil svoje ustrezno obnašanje, prizadevanje pri delu in sodelovanje pri dejavnostih.
Nato pa je sledila hladna prha.
Direktor zavoda je izdal SKLEP, s katerim se moja vloga zavrže. Razlog? Birokratska zanka.
Po ugotovitvi organa obsojenec sploh nima pravne podlage za samostojno uvedbo postopka za predčasni odpust! Po njihovi razlagi 108. člena ZIKS-1 postopka ne more sprožiti obsojenec sam ali njegovi družinski člani, ampak lahko predlog za predčasni odpust direktorju poda le strokovna služba zavoda, ko pridobi mnenja strokovnih delavcev. Ker po njihovem mnenju obsojenec nima statusa "aktivne stranke" v tem postopku, so mojo vlogo enostavno zavrgli po ZUP-u. Sam daš vlogo, sistem pa ti odgovori, da sploh nimaš pravice sprožiti postopka, ampak moraš čakati na njihovo pobudo.
Ker me uradne službe niso želele same predlagati, sem se po tej zavrnitvi odločil, da napišem pismo še neposredno na Ministrstvo za pravosodje.
Ujet med štirimi stenami (24/7)
Glede moje prošnje za predčasni odpust – kot sem že omenil v sklepu, ki sem ga prejel, je zavod mojo vlogo zavrgel. Ker me uradne službe v priporu niso želo same predlagati, sem se odločil, da neposredno iz pripora napišem pismo še na Ministrstvo za pravosodje.
Medtem pa se je moje vsakdanje življenje v Celju močno spremenilo in zaostrilo:
- Sprehodi na dvorišču: Sprehod je v Celju trajal točno dve uri (kar je bilo manj kot 4 ure v Gorici). A na sprehod s svojo skupino sem šel le dvakrat. Ko so ostali soobsojenci pogruntali, kdo sem, so mi začeli odprto groziti. Zaradi varnosti si nisem več upal iti ven in sem ostal zaprt v celici 24 ur na dan, 7 dni v tednu.
- Fitnes: Poskusil sem hoditi tudi v fitnes, ki je bil na voljo eno uro takoj po zajtrku, a tudi tam zaradi groženj nisem bil varen. Poleg tega v fitnesu sploh ni bilo tekaške steze, tako da me niti iz tega razloga ni več vleklo tja.
Ker nisem mogel več hoditi ven ali v fitnes, sem se moral prilagoditi. Odločil sem se, da bom treniral z lastno telesno težo kar v celici ter veliko bral, da v izolaciji ostanem psihično stabilen.
Kaj točno sem napisal v pismu na Ministrstvo za pravosodje, kaj so mi odgovorili, katere vaje sem izvajal v celici in katere knjige so mi pomagale ohraniti bistro glavo – pa v naslednjem, 32. delu...
Komentarji
Objavite komentar