32. DEL: Celica 415, birokratski hlad in prepovedana zaporska romantika

V prejšnjem delu sem podrobno opisal, kako so me po premestitvi v celjski zapor namestili v samico v tretjem nadstropju ter zakaj se nisem strinjal z razlogi za premestitev. Zahteval sem celo, da me direktor zavoda po milosti predčasno izpusti, a iz tega seveda ni bilo nič. Pravno namreč predlog za takšen izpust podajo strokovni delavci zavoda in ne obdolženec sam. Zakaj pa me zavodski delavci niso predlagali za izpust? O tem bolj podrobno v nadaljevanju, saj so bili razlogi vse prej kot tehnične narave ...

​Predčasni izpust iz zapora ureja 108. člen Zakona o izvrševanju kazenskih sankcij (ZIKS-1), ki pristojnost odločanja o izpustu podeljuje direktorju zavoda, če zapornik izpolnjuje zahtevane pogoje. Za to je nujno, da obsojenec prestane vsaj dve trehjini kazni in mu do izteka ostane manj kot šest mesecev, ob čemer mora izkazovati vzorno vedenje ter sodelovati pri delu in ostalih aktivnostih. Za podrobnejše informacije o pogojih predčasnega odpusta si lahko preberete 108. člen Zakona o izvrševanju kazenskih sankcij na portalu PISRS.

​Pravna bitka iz celice 415 in uradni hladen tuš

​Ko si 24 ur na dan, 7 dni v tednu popolnoma sam zaprt med štirimi stenami zaradi domnevne ogroženosti, se ti misli začnejo hitro vrteti. Ko enkrat začneš preveč premišljevati, je to nevarno: čas se dobesedno ustavi, minute postanejo ure. Da ne bi ponorel, sem morala nekaj ukreniti in se z nečim zamotiti.

​Začel sem raziskovati celico in jo temeljito pospravljati. Stanje sobe je bilo porazno: pohištvo razbito, popisano in na pol razpadlo, skupaj držano le z lepilnim trakom. Po vratih omar in oknih so bili z lepilnim trakom prelepljeni stari časopisni članki. Zidovi so bili prekriti z napisi s flomastrom, polni raznih simbolov in besedil v tujih jezikih. Med vsemi temi grafiti pa sta izstopala dva podatka: na steni je bil napisan naslov celjskega sodišča in številka moje celice: 415.

​Takoj sem dobil spodbudo za akcijo. Odločil sem se, da napišem pritožbo in jo pošljem naravnost na Ministrstvo za pravosodje. V njej sem navedel enake razloge kot v prošnji direktorju: prosim za odpust ali pomilostitev, saj se vzorno obnašam, proti meni ne potekajo drugi postopki in sem prestal že dve tretjini kazni.

​A moje pismo do ministrstva v Ljubljani sploh ni prišlo. Namesto tega sem v celico prejel uradni dopis Upravnega sodišča RS, Zunanji oddelek v Celju. 

Poziv Upravnega sodišča v Celju na odpravo pomanjkljivosti po moji pritožbi na Ministrstvo za pravosodje.

V pozivu na odpravo pomanjkljivosti so me hladno pravniško poučili, da je moja vloga nejasna in da moram v 15 dneh sporočiti, ali vlagam tožbo zaradi molka organa ali izpodbijam konkreten upravni akt, ter plačati 148,00 EUR sodne takse. Ker pravnih pomanjkljivosti nisem znal odpraviti, na dopis nisem več odgovarjal. Konec koncev je bila več tista prva pritožba predvsem moj poskus, da se z nečim zaposlim in zamotim svoje misli.

​Bikiniji, James Patterson in knjižna telovadba

​Iskanje zabave me je pripeljalo do omarice, kjer sem našel natisnjen seznam knjig iz zaporske knjižnice. 

Seznam knjig iz zaporske knjižnice, iz katerega sem izbiral čtivo za branje in improvizirane uteži.

Porodila se mi je genialna ideja: naročil bom nekaj knjig!

​Razlogi za naročilo pa so bili povsem drugačni od običajnega branja:

• ​Uteži za trening: Ker iz zaporskega fitnesa nismo smeli nositi uteži v celico, sem opazil, da bi mi kup debelih knjig lahko služil kot improvizirana utež za vzdrževanje mišične mase.
• ​Iskanje vizualnih "priboljškov": Naročil sem knjigo z naslovom Bikini avtorja Jamesa Pattersona, saj sem bil prepričan, da bodo v njej kakšne eksplicitne fotografije deklet v kopalkah, ki bi mi v izolaciji še kako prišle prav.

​Kakšno razočaranje! V knjigi Bikini ni bilo niti ene same vroče fotografije. Sem pa na platnicah prebral, da gre za svetovno uspešnico. Zradoveden sem jo začel prebirati ... in zgodil se je čudež. Zgodba me je tako zelo potegnila vase, da sem vseh 300 strani prebral naenkrat, v enem samem dnevu! V celotnem svojem življenju prej nisem prebral niti ene same knjige do konca. Tudi te nisem imel namena brati: služiti bi morala le kot utež in vir slik. Na koncu pa sem ugotovil, da je branje izjemen pobeg iz zaporniške realnosti.

​Glede slik pa sem hitro našel veliko boljšo alternativo v živo. Vsake toliko času so na obhod po hodniku prihajale mlade medicinske sestre iz zaporske ambulante. Ko sem želel malo ženske družbe, sem preprosto napisal zahtevek za pregled in jih obiskal v ambulanti, kar je bilo tisočkrat boljše od kakršnih koli papirnatih slik.

​Knjige pa sem vseeno pridno uporabljal naprej: za svakodnevni trening in dvigovanje uteži med štirimi stenami.

Improvizirane uteži v celici: namesto pravih uteži so za vzdrževanje forme služile debele knjige.

​Resnica o zavodskih delavcih: Zakaj me niso predlagali za izpust?

​Sedaj pa k bistvenemu vprašanju: zakaj me zavodski delavci niso predlagali za predčasni izpust direktorju, čeprav sem izpolnjeval pogoje?

​Odgovor je preprost: ker sem jim bil preveč všeč in so me hoteli imeti tam zase. Natanko tako, kot sem bil priljubljen na TikToku pred odhodom na prestajanje kazni, sem bil priljubljen tudi med zaporskim osebjem.

​Pedagoginja me je klicala na pogovore skoraj vsak dan in mi povsem odkritosrčno priznala, da v celotni karieri še nikoli ni imela boljšega in bolj zanimivega sogovornika.

​Mlada zaporska psihologinja pa se je vame celo globoko zaljubila. Želela si je nekaj več z mano, razvila so se močna čustva. A sam sem ostal hladen, profesionalen in sem jo zaradi njenega lastnega dobra prijazno zavrnil.

​Čeprav se je najina zgodba kasneje zaradi obojestranskega molka končala brez uradnih notranjih preiskav, je psihologinja s svojim ravnanjem do mene grobo prekršila Kodeks poklicne etike in veljavno zakonodajo. Ko so se med nama vnela čustva, bi morala po vseh pravilih stroke primer uradno in takoj predati stanovskemu kolegu, ne pa da me je nato čez noč povsem izolirala in me v izjemno ranljivem zaporskem okolju pustila brez kakršne koli psihične oskrbe. Še huje: moje osebne skrivnosti in izpovedi je neupravičeno izdajala pedagogom in celo mojim staršem.

​V urejenem in funkcionalnem sistemu bi moral nad njenim delom bdeti strožji notranji nadzor, ki prek rednih zunanjih supervizij, obveznih rotacij terapevtov in video nadzora nad frekvenco nenavadnih obiskov pravočasno zazna izgubo profesionalnih meja. Ta nenadna izolacija in konflikt pa sta uničujoče posledice pustila tudi na njej; ker je morala vse potlačiti in zadržati zase, jo je zlomljeno srce (heartbreak) pahnilo v hudo čustveno stisko, globoko osamljenost in nenehen strah pred izgubo licence, saj je ostala ujeta med neuresničeno ljubeznijo in profesionalnim propadom.

​Več o tej prepovedani ljubezni med mano in psihologinjo, o čem presenetljivem je tekla beseda na najinih zasebnih srečanjih na štiri oči, kako sem opazil prve subtilne znake, da sem ji všeč, ter podrobnosti o tem, kako sem vse skupaj prekinil, pa preberite v naslednjem, 33. delu!