33. DEL: Prepovedana romantika, manipulacija in "Downing a Duck" v Celju

​V prejšnjem delu sem opisoval preživetje 24/7 v samici celice 415 celjskega zapora: kako so mi intenzivna telovadba ter knjige pomagale ohraniti zdravo pamet ter kako se je psihologinja spustila v odnos z mano in prekršila svoja pravila. Danes pa bom podrobneje razkril ozadje te t. i. zaporske romantike.

​Prvi obhod in nepričakovana iskrica

​Vse se je začelo povsem nepričakovano, ko je nekega dne opravljala obhod po zaporu. Takoj me je opazila in, kot se je izkazalo kasneje, je bila to zanjo ljubezen na prvi pogled. Morda je zame vedela že od zunaj, saj sem bil pred odhodom na prestajanje kazni eden najbolj prepoznavnih vplivnežev v Sloveniji, zdaj pa se ji je ponudila priložnost, da je z mano lahko na samem.

​Ni oklevala; že naslednji dan me je poklicala v svojo pisarno na pogovor. Večino časa me je spraševala o moji preteklosti: zakaj sem v zaporu, kaj sem naredil in ali se mi zdi to primerno; a njena govorica telesa je izdajala nekaj povsem drugega. Ves čas je očitno flirtala in se spogledovala z mano. Takrat sem takoj spoznal, da njen namen ni le psihološko obravnavanje, ampak si želi nekaj več.

​Skriti načrt za pobeg in moč manipulacije

​Na te terapije sem sprva hodil izključno zato, ker sem imel preveč prostega časa, predvsem pa zato, da ugotovim, ali bi jo lahko kako vključil v svoj načrt za pobeg.

​O pobegu sem namreč razmišljal ves čas. Že v priporu sem si zamislil scenarij, da za talko vzamem osebo, ki se fizično ne more upirati (torej žensko) in z njeno pomočjo preprosto odkorakam na prostost. Ko pa sem opazil njene poglede, sem spoznal, da mi grožnje sploh ne bo treba uporabiti. Iz ljubezni bi mi izpolnila vsako željo. Zaradi tega načrta sem zavestno ohranjal odnos z njo. Ker znam z ljudmi vrhunsko manipulirati, mi je slepo verjela vse, kar sem ji rekel.

​Prestopanje meja: Izpraševanje o oškodovankah

​Njena vprašanja pa so hitro prestopila mejo profesionalnosti. Na najinih srečanjih se je začela zelo podrobno zanimati za same oškodovanke v mojem primeru. Spraševala me je, kakšne punce so mi sploh všeč, in vztrajala, naj ji zaupam vse podrobnosti z zaslišanj.

​Jasno sem ji povedal, da o tem sploh ne smem govoriti, saj je bila preiskava zaradi mladoletnih oškodovank zaprta za javnost. Povedal sem ji tudi, da sem bil obsojen povsem po krivici in da na sodišču nisem imel niti najmanjše možnosti, saj so vsa moja pripravljena vprašanja za oškodovanke označili kot neprimerna. Tejo je seveda takoj zanimalo, kaj točno sem jih želel vprašati, a ji tega nisem izdal.

​Soočenje s 50 vprašanji in postavljanje ogledala

Originalni ročno napisani seznam z več kot 50 osebnimi vprašanji, ki sem jih sestavil v celici in z njimi na srečanju soočil psihologinjo Tejo.

​Namesto tega sem se odločil, da ji nastavim ogledalo. V celici sem sestavil seznam z več kot 50 osebnimi vprašanji (podobnimi tistim, ki jih je ona zastavljala meni), da bi sama videla in občutila, kako neprijetno je, ko te nekdo tako izprašuje.

​Na naslednjem srečanju sem jo soočil s tem seznamom. Odgovorila je le na vprašanje, kako ji je ime, pri datumu rojstva pa je zmedeno navedla samo dan in mesec (oktober), nato pa se je ustavila. V tistem trenutku je točno spoznala, kako se počutim jaz, ko mi postavlja ta neprofesionalna vprašanja, ki sploh niso del njene poklicne prakse in mi jih kot psihologinja nikoli ne bi smela zastaviti.

​Slepa veriga: Vpletanje staršev in celotne zaporske mreže

Uradni zapisek z navodili in pretvezo za tedenska srečanja ter spremljanje terapije.

​Teja je šla v svoji zaslepljenosti tako daleč, da je popolnoma prestopila vse profesionalne meje in začela grobo kršiti etični kodeks o molčečnosti. Kontaktirala je celo moje starše, saj je bila prepričana, da bova na koncu pristala skupaj. Kasneje mi je sama priznala, da si je morala poiskati zunanjo psihološko pomoč, samo da bi na najinih srečanjih sploh zdržala v svoji uradni vlogi.

​Da ne bi bila preveč očitna, me je k sebi vabila vsak teden pod pretvezo, da te terapije nujno potrebujem. V to svojo igro je vpletla celotno zaporsko mrežo; kontaktirala je psihiatra, da mi je predpisal pomirjevala oziroma terapijo, s čimer je pred ostalimi upravičila najina intenzivna srečanja, o vsem pa je redno obveščala tudi pedagoge.

​Psihološki fenomen: "Downing a Duck" in sindrom rešiteljice

Prizor iz serije Beg iz zapora (Prison Break): Zveza med Michaelom Scofieldom in dr. Saro Tancredi je tipičen primer fenomena "downing a duck", ko zapornik izkoristi čustveno naklonjenost zaposlene.

​Ko danes gledam serijo Beg iz zapora (Prison Break), se moram včasih kar grenko nasmehnati, saj sem sam prehodil pot, ki je bila srhljivo podobna Michaelu Scofieldu, a s povsem drugačnim koncem. Scofield se je v zaporski ambulanti s hlinjenjem bolezni načrtno zapletel z zdravnico Saro Tancredi, izkoristil njena čustva in jo prepričal, da mu odklene vrata – s čimer je njej popolnoma uničil zdravniško kariero in jo pahnil v svet kriminala ter bega pred zakonom.

​V kriminologiji se za ta pojav uporablja izraz "downing a duck" (spraviti raco na tla), kar natančno opisuje proces, ko zapornik skozi subtilno psihološko igro zamegli profesionalne meje zaposlenega. Zaporsko okolje je specifičen psihološki laboratorij; izolacija in samota med rešetkami ustvarita okolje, kjer že kanček pristne človeške topline deluje kot močan katalizator za prepovedana čustva. Nekatere strokovne delavke ujame tako imenovani sindrom rešiteljice: v zaporniku vidijo ranjeno dušo, ki jo lahko le njun odnos vrne na pravo pot. Ko se to zgodi, uradna oseba izgubi svojo objektivnost in postane ranljiva.

​Končna odločitev: Ultimat in ohranitev človečnosti

​Ko pa je Tea sčasoma spoznala, da z moje strani ne bo dočakala tistega, kar si želi, je iz čistega obupa poskusila obrniti ploščo. Začela se je izgovarjati na fore: "Jaz sem tukaj v službi in moram ostati profesionalna," kot da bi bil jaz tisti, ki je osvajal njo: čeprav sam nisem naredil niti ene poteze.

​Večina zapornikov bi njeno čustveno šibkost brez pomislekov izkoristila za lastne interese in beg na prostost, sam pa sem se odločil drugače. Teo preprosto nisem mogel tako podlo izrabiti in ji uničiti eksistence. Do konca kazni sem imel le še pol leta, zato sem raje stisnil zobe, dostojanstveno odsedel tistih šest mesecev in z njo prekinil vse stike, saj sem vedel, da bi jo v nasprotnem primeru doletele hude sankcije in izguba delovnega mesta.

​To sem storil tako, da sem ji napisal pismo: na eni strani je pisalo "Ali boš moja punca?", na drugi strani pa "Drugače pa me pusti na miru." Od tistega trenutka naprej me ni nikoli več poklicala na srečanje. Izbral sem težjo pot, a danes vem, da sem sredi zaporniškega hladu ohranil tisto najpomembnejše – svojo človečnost.

​V naslednjem delu bom opisal, koga sem uporabil namesto te psihologinje in kdo je prišel v mojo sobo, da v njej nisem bil več sam...