Del 10: Finančni inšpektor, pomanjkanje tobaka in prazna celica številka 5

V prejšnjem delu sem opisoval, kako so me policisti hodili zasliševat v pripor zaradi novih domnevnih kaznivih dejanj, ki naj bi jih zagrešil kar izza rešetk proti zunanjim osebam. Vsa ta saga se je takrat končala s pogojno kaznijo, a sistem očitno še ni rekel zadnje besede. Danes boste brali o še enem bizarnem očitku, zaradi katerega me že čez teden dni čaka predobravnavni narok na sodišču v Kopru. Poleg tega pa poglejmo, kako je moj nekdanji sotrpin, »Pablo Escobar«, končal na Dobu in kako sem v celici ostal sam z »Rambom«, ki je zaradi pomanjkanja tobaka začel kazati resne znake živčnosti.

Srečni Escobar in njegova pot na Dob

»Pablo Escobar« je bil v priporu že štiri mesece. Čeprav se je s tožilstvom pogodil že prvi dan in krivdo takoj priznal, je postopek terjal svoj čas. Na koncu je prejel le dve leti zaporne kazni. Glede na težo njegovega kaznivega dejanja je to neverjetno malo: v Sloveniji taki profili hitro dobijo po 15 let, drugod po svetu pa doživljenjski zapor ali celo smrtno kazen. Pablo je bil dveh let neizmerno vesel, saj se je zavedal, da bi jo lahko odnesel veliko slabše. Medtem ko je čakal na premestitev, je z odvetnikom poskušal nazaj pridobiti več deset tisoč evrov sumljivega porekla, ki so mu jih zasegli med hišno preiskavo.

Zaupal mi je tudi zgodbo izpred šestih let, ko je bil obsojen na leto in pol zaradi ilegalnega orožja. Takrat so mu zavrnili prošnjo za pogojni izpust po dveh tretjinah prestane kazni, kar ga je tako razbesnelo, da je razbil celo celico na Dobu. Uničil je televizijo, pohištvo in vse, kar mu je prišlo pod roke, zato je moral zadnji mesec kazni preživeti v samici, vso uničeno inventuro pa je moral seveda plačati iz lastnega žepa. Za piko na i mu je sodišče naložilo še 50 ur dela v splošno korist. A Pablo ne bi bil Pablo, če se ne bi znašel: delodajalcu je preprosto plačal, da mu je ure podpisal, ne da bi sploh enkrat poprijel za delo.

Kmalu pa je v celico prispel uradni obrazec za njegovo premestitev. Vedel sem, da bo hitro odšel. Ko je čez dan res spakiral, mi ni bilo vseeno. Kljub svoji preteklosti je bil moj edini zaščitnik v sobi. Ko je odkorakal, sem ostal sam z Rambom. In kar je bilo najhuje; Rambo je ostal popolnoma brez tobaka, Pablo pa je bil njegov glavni vir. Pred odhodom nam je Escobar sicer zapustil karte in majhen hladilnik, a prave krize to ni moglo rešiti.

Grožnja finančnemu inšpektorju ali kako postaneš državni sovražnik št. 1

Kmalu po Escobarjevem odhodu so se v celici znova pojavili policisti. Prišli so me zaslišat glede domnevnega kršenja 299. člena Kazenskega zakonika (preprečitev uradnega dejanja ali maščevanje uradni osebi).

Uradna obtožnica: sistem me bremeni preprečitve uradnega dejanja zaradi pisma, napisanega v afektu.

Vse skupaj se je začelo že nekaj časa prej, ko mi je finančni inšpektor poslal plačilni nalog in zahteval, da dokažem poreklo transakcij na mojem bančnem računu. Ker sem bil v zaporu povsem brez denarja in brez kakršnegakoli dostopa do spletne banke ali dokumentov, sem bil nemočen. V afektu sem mu napisal pismo, naj mi da mir, da se mu »ne bo potrebno obračati za sabo na poti v službo«. Moje besede je inšpektor vzel kot resno grožnjo in me takoj prijavil policiji.

Najbolj absurdno pri vsem tem je, da sploh nisem delal na črno. Na Bolhi sem zgolj prodajal svoje rabljene stvari iz druge roke. To ni bila nobena pridobitvena dejavnost: davek na te stvari je bil plačan že ob nakupu, prodajal pa sem jih po bistveno nižji ceni, kot sem jih sam kupil. A inšpektor je očitno nasedel anonimnim prijavam nevoščljivih ljudi in medijskemu linču v Slovenskih novicah ter avtomatsko sprožil postopek proti meni.

Odločba finančne uprave, ki je sledila anonimnim prijavam in medijskemu linču.

Ko sem mu sprva lepo napisal, naj neha, so z njegove strani začele prihajati vedno višje kazni (2500€), zato sem mu začel bolj ostro nasprotovati. Te »grožnje« seveda niso bile resne: sedel sem zaprt v celici in fizično sploh nisem mogel storiti ničesar, niti si ne bi upal. Hotel sem mu le pokazati, da sem zapornik in da me nima kaj nadlegovati. Ironija pa je v tem, da ta moja pisma niso prav nič ustavila uradnega postopka. Inšpektor je nemoteno izdal odločbo, zaradi katere sem kasneje (na prostosti) ostal celo brez socialne pomoči. O kakšni »preprečitvi uradnega dejanja« torej sploh govorimo, če je inšpektor svoje delo opravil do konca?

Kljub temu me čez teden dni, 10. julija 2026 ob 13:00, čaka predobravnavni narok na Okrožnem sodišču v Kopru, v sobi št. 314. Včasih imam občutek, da sem edina oseba v državi, ki se ji lahko zgodi kaj takega. Drugi lahko mečejo molotovke v uradne stavbe in pretepajo policiste, pa jih sistem komaj opazi, jaz pa napišem eno jezno pismo izza zaporskih rešetk in že sem na sodišču v Kopru. Kako se bo zadeva razpletla, bomo videli v naslednjih dneh.

Sodni poziv: 10. julija se bo na sodišču v Kopru odločalo o moji usodi glede domnevnih groženj.

Rambo, indukcija in uničena džezva

Medtem ko sem premleval sodne pozive, se je v celici odvijala prava mala kuharska drama. Rambo je namreč ostal brez vsega: brez tobaka, kave in hrane, ki jo je prej redno dobival od Pabla. Ker je bil brez ficka, si ni mogel kupiti niti vžigalnika. Zato je dobil »genialno« idejo.

Cigarete zvite iz "pokajenih cigaret ostalih pripornikov, pobranih iz smetnjaka" je začel prižigati kar s pomočjo indukcijske plošče in moje nerjaveče džezve za kavo. Postopek je bil naslednji: popolnoma prazno džezvo je postavil na vklopljeno indukcijo in jo pustil tam tako dolgo, da se je kovina pregrela in začela žareti. Nato je stopil zraven in si na žareči kovini prižgal čik. Zaradi tega pregrevanja je mojo džezvo seveda popolnoma uničil.

Rambova 'inovacija': uničena džezva, ki je služila kot vžigalnik na indukcijski plošči.

Iz celice je ob teh podvigih redno smrdelo po zažgani kovini in plastiki, zaradi česar so pazniki nenehno hodili preverjat, kaj gori. Rambo jim seveda nikoli ni priznal resnice, ampak je neprijeten vonj poskušal prekriti osvežilnikom zraka v spreju. To njegovo vedenje je bilo neverjetno nesramno: džezvo je vzel brez mojega dovoljenja, povrhu vsega pa mi je na skrivaj kradel in kuhal kavo vsakič, ko sem bil zunaj na tekaški stezi.

Hvala bogu pa se je agonija kmalu končala. V našo sobo številka 5 je končno prispel nov pripornik. In namesto da bi Rambo še naprej zajedal mene, je hitro našel novo žrtev ...

Kdo je bil ta novi pripornik in zakaj je ves svoj čas preživljal na obiskih pri socialni delavki? To pa izveste v naslednjem, 11. delu.