Del 12: Pismo predsednici za pomilostitev in kako me je Rambo skoraj ubil s štango od uteži

Večino časa v zaporu smo preživeli zaprti v sobi. Da nam je čas hitreje minil, smo poslušali glasbo in igrali karte ter igro "Hand". Vmes so tekli raznorazni pogovori, ki so se, pričakovano, največ vrteli okoli zločinov. Sam pri tem nisem imel veliko za povedati, saj sem vedno živel pošteno in v skladu z zakonom. Povsem drugače pa je bilo z mojima sojetnikoma, ki sta že od nekdaj hodila po drugi strani zakona.

Z veseljem sta razlagala, kateri zločini se najbolj splačajo, kateri ne, kako uspešna sta bila pri svojih preteklih podvigih in koliko denarja sta odnesla. Meni osebno je bilo najbolj fascinantno poslušati, kako je eden od njiju povsem enostavno ropal trafike in kazinoje oziroma igralne avtomate v njih ter jo odnesel brez praske. Tudi ko so ga ujeli, baje ni bilo nobenih konkretnih sankcij. Mohamed Salah je ob tem dodal, da v Romuniji zakonodaja sploh ni tako stroga, ker je država bolj revna. Razlagal je, da tam orožje in drogo dobiš na vsakem vogalu po izjemno nizkih cenah, prav tako prostitutke, ki naj bi račune postavljale že pri 10 evrih. Seveda sem vse te besede jemal z veliko rezervo, saj so Romuni lagali tako močno, kot nihče drug. Med drugim me je učil, kako se unovčuje ponarejen denar, ob odhodu pa mi je dal celo svoj kontakt, češ naj ga po prestani kazni pokličem za "sodelovanje". Ker me kriminal nikoli ni zanimal, ga seveda nisem nikoli kontaktiral.

"Genialna" ideja in pismo na urad predsednice

Nekega dne ob štirih popoldne pa smo na televiziji preklopili na poročila. Po naključju je bila zunaj novica, da je predsednica republike Nataša Pirc Musar pomilostila več tihotapcev ilegalnih migrantov.

Novica, ki jo je Mohamed Salah videl na TV in zaradi katere je dobil »genialno« idejo, da tudi sami preizkusimo srečo s pismom predsednici.

Mohamed Salah seveda ni razumel slovensko, zato me je prosil, naj mu prevedem. Ko sem mu v angleščini razložil, za kaj gre, je takoj prišel na "genialno" idejo. Rekel je: "Ej, pa dajva še midva pisati predsednici za pomilostitev!" Takoj je napisal uradno prijavnico socialni delavki ter jo zaprosil za dva lista papirja in uradni naslov urada predsednice republike.

Naslednji dan sva vsak na svoj list pisala pismo. Vsebina obeh pisem je bila precej podobna. Najprej sva se predstavila in napisala nekaj besed o sebi. Nato sva nadaljevala s pojasnilom, da sva pač storila kaznivo dejanje, ki ga globoko obžalujeva. Napisala sva, da česa takega ne bova nikoli več ponovila, saj naju je zapor popolnoma streznil in izučil. Izpostavila sva tudi, da naju zunaj čakajo bližnji, ki naju pogrešajo, in da bi rada šla čim prej ven, si poiskala delo ter postala koristna člana družbe.

Hladen tuš iz Ljubljane

Odgovor iz urada predsednice pa sva prejela šele naslednji mesec. Bil je hladen tuš: v pismu je pisalo, da obtožnica še ni pravnomočna in da predsednica zato ne more storiti ničesar. To je bila seveda čista laž oziroma izgovor. Kasneje, ko smo obtožnice dejansko prejeli, smo pisali ponovno. Tokrat pa je bil odgovor, da je primer v pristojnosti novogoriškega okrožnega sodišča in da nam urad ne more pomagati. Človek se vpraša: kako je potem lahko pomagala tistim ostalim tihotapcem migrantov? To se mi je zdelo izjemno podlo in dvolično, a morali smo se sprijazniti. Druge izbire v tistem trenutku nismo imeli.

Uradna kuverta iz Urada predsednice Republike Slovenije, ki je prispela v zapor.

Uradni odgovor in zavrnitev pomilostitve s strani urada: izgovori, medtem ko so bili drugi tihotapci pomiloščeni.

"Kava in cigaret sta življenje"

Nekaj dni zatem pa se je v naši sobi zgodil incident, ki bi me skoraj stal življenja. Ravno smo igrali karte, ko je paznik prišel odkleniti vrata za redni sprehod. Ker igre še nismo končali, se nismo takoj premaknili. Rambo, ki je bil sicer nekdanji pripadnik tujske legije, je medtem pil mojo kavo, kadil Romunove cigarete in globoko filozofiral. Njegova izjava, ki mi bo ostala v spominu za večno, se je glasila: "Coffee and cigarette is life." (Kava in cigaret sta življenje).

Nato je začel pripovedovati o svojih izkušnjah iz nekega srbskega zapora, kjer je bilo baje neprimerljivo huje kot pri nas. Govoril je o brutalnih obračunih po sobah in celo o smrtnih žrtvah med sojetniki. Povedal je, da ga je enkrat napadel nekdo, ki je bil veliko večji in močnejši od njega: in to samo zato, ker je Rambo premaknil njegov kemični svinčnik. Zahvaljujoč svojemu vojaškemu urjenju v tujski legiji je napadalca uspel obvladati in onesposobiti do prihoda paznikov, ki so ju nato premestili. Njegov nauk zgodbe je bil jasen: v zaporu moraš biti vedno previden, in ko spiš, moraš spati z enim očesom odprtim.

Bizaren trik z zdravili in zvita petica

Rambo pa ni bil nevaren le zaradi svoje preteklosti, ampak tudi zaradi zdravil, ki jih je prejemal. Redno je hodil k zaporniški psihiatrinji, pred katero je dobesedno odigral psihopata in jo prepričal, da nujno potrebuje močna pomirjevala. Ker pa mu njegova doza očitno ni bila dovolj, je začel pritiskati še na naju z Romunom. Predlagal je, naj greva na pregled tudi midva, se zlaževa, da imava težave, in mu nato prepustiva predpisana zdravila. Sam sem ga takoj zavrnil in rekel, da sem že bil pri zdravniku, da se počutim dobro in da ne rabim nobenih tablet. Romun pa mu je z veseljem ugodil.

Ko je Romun zvečer dobil ta zdravila, jih seveda ni pojedel, ampak jih je shranil za Rambota. Ta jih je konzumiral ob prvi priložnosti, in to na precej ekstremen način. Tableto je položil na mizo, izvlekel svojo ponarejeno osebno izkaznico ter jo z njo zdrobil v fin prah. Nato je iz prahu oblikoval črtico. Ker sam pri sebi ni imel gotovine, me je prosil, naj mu posodim 5 evrov, češ da mi jih bo takoj vrnil. Ker sem mu nasedel, sem mu bankovec posodil. Rambo ga je takoj zvil v tulec, si ga nastavil na nos in ves tisti prah brez oklevanja "posnifal". To bizarno početje je nato predlagal še Romunu. Ta se je pustil prepričati in je črtico posnifal še sam, a je stvar takoj obžaloval, saj ga je po tem neznansko bolela glava. Jaz se seveda nisem pustil zvabiti v te njihove nevarne igrice in sem se le držal stran.

Resnica, ki je bolela, in morilske namere

Nato se je pogovor preusmeril na naše družine. Vsi trije smo bili uradno samski, s to razliko, da sta oba sojetnika že imela otroke iz prejšnjih zvez. Romun je občasno poklical svojo bivšo partnerico, da mu je dala na slušalko sina, enkrat mesečno pa je imel tudi Skype klic, da ga je lahko videl. Rambo pa nikakor ni hotel priznati, da je sam. Trdil je, da ga doma zvesto čaka žena s hčerko. Ko sem ga vprašal, kdaj ju je nazadnje videl, je odgovoril, da pred desetimi leti.

Jaz pa, brez dlake na jeziku, sem mu povsem iskreno odgovoril: "Ej, stari, pa daj jo pozabi. Nobena ženska te ne bo čakala deset let. Že zdavnaj si je našla novega."

Te besede so Rambota zadele naravnost v živo. Vidno pretresen je brez besed vstal in odšel sam ven na sprehod. Od tistega trenutka naprej ga v naši sobi ni bilo več. Preselili so ga v sobo številka dve. Šele kasneje sem izvedel, kaj se je dejansko dogajalo v ozadju. Moje besede so ga tako močno prizadele in razbesnele, da me je v navalu besa hotel ubiti s težko jekleno štango od uteži za fitnes!

To je jeklena štanga od fitnes uteži, s katero me je Rambo v navalu besa poskušal napasti.

Pravočasno posredovanje paznikov

Na srečo so pazniki preko nadzornih kamer v video sobi takoj prepoznali njegove morilske namere in ga pravočasno ustavili, preden je sploh uspel zamahniti proti meni. Sam sprva sploh nisem vedel, da sem bil v smrtni nevarnosti. To mi je šele kasneje prišel povedat paznik iz video nadzora, ki me je opozoril: "Pazi, kaj govoriš sojetnikom, in predvsem nikoli več ne omenjaj svojega primera ali sprašuj drugih, zakaj so zaprti."

Ko sem to kasneje v angleščini razložil Romunu, tudi on ni mogel verjeti, zakaj so Rambota tako na hitro premestili. A zapor ne čaka. Takoj za Rambom je v našo sobo prišel nov zapornik: spet nov tihotapec ilegalnih migrantov. Prišel je tako hitro, da se je Romun ni uspel premakniti z zgornjega pograda na spodnjo, precej boljšo posteljo.

Z neznanim novim sojetnikom pa sem kmalu doživel podoben, a še bolj brutalen incident. Tokrat se zadeve niso končale le pri grožnjah: bil sem hudo fizično poškodovan, zaradi česar je morala v samem zaporu posredovati celo zunanja policija.

Več o tem, kdo je bil novi sojetnik in kaj točno se je zgodilo v tisti krvavi noči, pa v naslednjem, 13. delu bloga.