Del 19: Trije meseci z morilcem in božični roparji v sosednji celici
V prejšnjem delu sem opisal, kako so mi v celico poslali morilca, ki je le nekaj ur pred najinim srečanjem z nožem ubil komaj 25-letnega fanta. Pisal sem tudi o bizarnem razpletu našega pravosodja: ker ga v roku dveh let po vložitvi obtožnice niso obsodili, so mu morali po zakonu odpraviti pripor in koraka na prostosti. Danes pa vam bom razkril, kako je bilo dejansko tri mesece deliti bivalni prostor z njim in kako sta se v sosednjo sobo vselila drzna tatiča orožja, ki sta poskušala izkoristiti mojo odsotnost.
Življenje z "junkiejem" in bitka za daljinec
Tega morilca sem zaradi njegove hude odvisnosti od drog hitro začel klicati enostavno junkie. Bil je res poseben, na trenutke izjemno naporen možakar. Njegova največja težava? Imel je neustavljivo potrebo po nenehnem govorjenju. Pogovarjati se je hotel ves čas: tudi takrat, ko ga sploh nisem poslušal, ko sem ga ignoriral ali pa zvesto strmel v televizijski zaslon.
"Daj televizijo bolj potiho, da ti nekaj povem," je večkrat zatežil sredi kakšne zgodbe.
Mene njegove prigode takrat sploh niso zanimale, saj sem bil maksimalno skoncentriran na program. S televizijo sem na srečo upravljal jaz. Imela sva popolnoma različen okus: on je recimo strastno sovražil nogomet, medtem ko jaz nisem smel zamuditi niti ene same tekme Lige prvakov. Če je ne bi videl, bi bil nesrečen. Prav zato sem že prvi dan postavil ostra pravila igre in mu zlagal: “Televizija je moja, jaz sem jo prinesel in ne dovolim, da kdor koli drug upravlja z njo.”
Možakar mi je slepo verjel na besedo. Sprijaznil se je, da se bo moral prilagoditi mojemu ritmu. Šele po treh mesecih, ko so ga premestili v drugo sobo, je izvedel resnico. Takrat mi je rekel, da bi televizijo zagotovo vzel s seboj v novo celico, če bi le vedel, da ni moja last. Jaz pa sem se mu le sladko nasmehnil: moja laž je popolnoma uspela.
Sicer pa televizije sploh ni veliko gledal, tako da realno ni bil za nič prikrajšan. Celotne dneve je raje preživljal ob barvanju pobarvank z barvicami, ki mu jih je priskrbela socialna delavka.
Tudi med barvanjem pa ni utihnil; nenehno je govoril v prazno, medtem ko sem jaz gledal televizijo in ga ignoriral. To mi je šlo pošteno na živce, saj sem pri gledanju rad imel tudi zvok. On pa je oddaje spremljal samo prek sluha. Spomnim se, ko sem enkrat gledal kriminalistično oddajo na Investigation Discovery: zraven je pametoval, komentiral primer, ocenjeval težo kaznivega dejanja in razpravljal, ali je bila kazen primerna ali ne. Ko mi je dokončno prekipelo, sem dal televizijo na mute. Hitro je dojel sporočilo, obrnil ploščo in rekel: "Daj nazaj na glas, saj te ne bom več motil."
Življenje na račun sistema in paznikov
Uradno je bil brezdomec s stalnim naslovom prijavljenim na Centru za socialno delo (CSD). Pri sebi ni imel niti centa, niti kakšnih svojih osebnih stvari. Ker se mi je na trenutke zasmilil, sem mu posodil svojo telefonsko kartico, da je lahko opravil nujne klice. Tako je poklical Rdeči križ, kjer si je naročil oblačila, pa tudi soseda je prosil, naj mu gre občasno pogledat stanovanje. Bal se je namreč, da mu bodo med njegovo odsotnostjo vse pokradli ali uničili: ironično pa je bilo, da stanovanje sploh ni bilo njegovo, ampak od nekega moškega, pri katerem je ilegalno prideloval marihuano.
Pri njegovem bivanju me je izjemno motilo tudi to, da je vstajal ekstremno zgodaj. Takoj ko se je zbudil, je začel pometati celico, s čimer je seveda zbudil še mene. Pometal in čistil je tudi takrat, ko je bilo vse popolnoma čisto. Nekaj je pač moral delati, da mu je hitreje minil čas, ki ga je imel v priporu na pretek.
Vedno je hodil bos, češ da se na ta način med podlago in njegovimi nogami pretaka neka posebna energija. Pri tem pa me je izjemno motilo, da je s tem svojim početjem s sprehodov naravnost v sobo na podplatih nosil cigaretni pepel. Zaradi tega so bila tla v sobi večkrat povsem črna. Še bolj kot to pa me je motilo, da si je noge pral kar v lijaku v sobi in na ta način zmočil celotno stranišče.
Njegov najbolj bizaren hobi pa je bil lov na žuželke. Med sprehodom na zaporniškem dvorišču je lovil čebele in kobilice ter jih na skrivaj nosil v najino sobo, kjer jih je nato hranil. Eden izmed paznikov je bil nad tem početjem naravnost zgrožen. Večkrat ga je pošteno okaral in zahteval, naj se teh živali nemudoma znebi, saj se jih boji.
Kasneje mu je nekako uspelo dobiti celo delo v zaporniški delavnici, ki je bila sicer strogo namenjena le obsojencem, ne pa pripornikom. Ne vem, kako mu je to uspelo, a glede na to, kako so ga vsi spoštovali in mu stopali nasproti, me sploh ne čudi. Imel je neverjeten vpliv. Paznikom je na primer rekel, da bi imel za zajtrk rad kefir: in naslednji dan ga je na jedilniku res dobil, čeprav kefirja v zaporu nikoli niso stregli. Tudi ko je ostal brez denarja in si ni mogel privoščiti tobaka, je enostavno prosil paznike. Ti so mu cigarete vedno priskrbeli: ali so jih staknili od kadilcev med pazniki ali pa iz drugih sob od preostalih jetnikov. Ko je začel delati v delavnici, pa je končno prejel tistih nekaj evrov, da si je tobak kupoval sam. Sicer zunaj cigaret sploh ni kadil: kadil je izključno marihuano, ki pa jo je v zaporu prisilno nadomestil s klasičnim tobakom.
Ko je prišel v pripor, so na radiu poročali, da naj bi tistega nesrečnega 25-letnika ubil zato, ker mu slednji ni hotel dati cigarete. Kakšna je prava resnica, sam ne vem. Meni o samem umoru ni upal veliko govoriti; izgovarjal se je na neprištevnost in trdil, da se dogodka sploh ne spomni. Gostje lokala, ki so bili takrat prisotni, pa so policiji kasneje povedali vsak svojo, precej različno verzijo zgodbe.
Veliko raje mi je pripovedoval zgodbe o svoji hčerki in bivši ženi. Pravil je, kako ga je žena zapustila in odšla s pravosodnim sodnikom: tistim istim sodnikom, ki ga je sedaj obravnaval zaradi tega umora. Razlagal mi je tudi o tem, kako se je v preteklosti rešil odvisnosti od heroina in drugih trdih drog. Prijatelj mu je v pripor prinesel prenosni računalnik. Zavod mu je pregled prenosnega računalnika za nedovoljene stvari opravil zelo poceni, saj so vedeli, da nima denarja. Na prenosniku je imel naložene filme. Med njimi je bil tudi slovenski dokumentarni film Gram srca, ki govori o heroinski odvisnosti v Ljubljani. Ko ga je videl, je navdušeno vzkliknil, da v njem nastopajo njegovi stari prijatelji, nato pa mi ure in ure nakladal raznorazne ulične zgodbe iz sveta drog.
Božični roparji iz Kromberka in kraje v celici
Nekega dne pa se je dogajanje na oddelku premešalo. V celico številka 4 so namestili dva nova pripornika. Kasneje sem izvedel, za koga gre: bila sta drzna roparja, ki sta na božični dan izvedla filmski rop prodajalne z orožjem Lovec v Kromberku pri Novi Gorici.
Rop sta izpeljala izjemno agresivno: s predhodno ukradenim avtomobilom znamke Fiat 500 sta se vzvratno čelno zaletela skozi zaprta steklena vrata prodajalne. V le nekaj minutah sta razbila vitrine, pobrala več deset kosov pištol v skupni vrednosti okoli 20 tisoč evrov ter pobegnila. Pri tem pa sta naredila ključno, amatersko napako: ukradenega Fiata sta po ropu zgolj zapustila na samem, nista pa ga uničila ali zažgala. Kriminalisti so ju po nekaj mesecih z DNA analizo bioloških sledi izsledili in tako sta se znašla za rešetkami. V naši skupini sta pristala le dva, ker sta bili v sobi 4 prosti ravno dve mesti, morebitne preostale sostorilce pa so morali odpeljati v koprski zapor.
Z njima smo imeli istočasno določen termin za sprehod. Bili smo v isti skupini, kar pomeni, da je paznik odprl vrata sobe 3 in sobe 4, da smo se lahko dve uri prosto gibali po hodniku in dvorišču. Med sprehodom si lahko izkoristil čas za telefonsko govornico, avtomat za kavo, prigrizke ali pa za tuširanje.
In prav med enim izmed takšnih tuširanj se je zapletlo. Ko sem se vrnil s tuša nazaj v svojo celico, sem takoj opazil, da je moja toaletna torbica na polici malce premaknjena. Moj šesti čut mi je takoj rekel, da nekaj ni v redu. Pogledal sem vanjo in občutek me ni varal: v torbici je manjkalo 50 evrov. Notri sem imel spravljena bankovca za 50 in 20 evrov, ostal pa je le dvajsetak.
Brez oklevanja sem takoj poklical paznika:
"Ta dva nova sta mi ukradla denar! Samo njuna soba je bila odprta in nihče drug ni imel dostopa."
Paznik je bil sprva precej skeptičen. Spraševal me je, kako lahko to sploh vem, ali sem povsem prepričan in zakaj že takoj na prvo žogo obtožujem njiju. Ker sem trmasto vztrajal pri svojem, nisem popuščal niti za milimeter in zahteval pravico, je paznik na koncu res popustil ter odšel preverit posnetke nadzornih kamer.
Nadzorni sistem ni lagal. Na posnetku se je jasno videlo, kako je eden izmed njiju v času moje odsotnosti nesramno zakorakal v mojo sobo. Paznik je takoj stopil do njiju v celico številka 4 in jima hladno rekel, da je bolje, da denar takoj vrneta. Roparja sta se sprva neumno izgovarjala, češ da sta v moji celici videla čaj in sta si hotela "izposoditi" zgolj eno vrečko čaja. Ko pa jima je paznik preprosto pojasnil, da bo v nasprotnem primeru poklical policijo, ki jima bo zaradi uradne preiskave kraje razkopala celotno celico, sta hitro spremenila izraz na obrazu. Brez nadaljnjih besed sta iz žepa potegnila mojih 50 evrov in jih vrnila.
Tisti, ki je denar ukradel, je bil po tem dogodku na smrt jezen name, ker sem ga zatožil. Bil je tako besen, da je želel fizično obračunati z mano na hodniku. Zaradi varnosti so nas morali pazniki od tistega dne naprej na sprehode spuščati strogo ločeno. Sam pri sebi pa si nadvse nisem mogel priti gor: kako je lahko on jezen name? Jaz bi moral biti jezen nanj, saj je bil on tisti, ki je prišel v mojo celico in mi kradel težko prigarani denar!
Skrivnostno izginotje daljinca
A s tem mojim finančnim izgubam v priporu še ni bilo konca. Le nekaj dni kasneje je iz moje sobe skrivnostno izginil še televizijski daljinec. Najverjetneje sta izkoristila trenutek, ko sem bil zunaj na sprehodu, priporniki iz sosednje sobe pa so poklicali paznika z izgovorom, da bi radi šli na telefon poklicat svojega odvetnika. Medtem ko je bil paznik zaposlen z njimi, so izmaknili moj daljinec: ali pa ga je morda vzel celo kakšen izmed paznikov, ki mu je šlo moje gledanje televizije v nos.
Ker daljinca enostavno ni bilo nikjer več, sem uradno napisal uradno Prijavnico naslovljeno na poveljnika zavoda Solkan. V njej sem natančno navedel časovna obdobja, ko me ni bilo v sobi in kdaj se je ta kraja najverjetneje zgodila, ter vljudno prosil, naj ponovno pregledajo posnetke nadzornih kamer. Pazniki so si posnetke menda ogledali, a so mi zatrdili, da niso opazili ničesar nenavadnega: kar se mi je zdelo izjemno čudno in sumljivo. Napisal sem še eno pritožbo direktno za poveljnika, a ta do njega sploh nikoli ni prišla. Pazniki so jo prestregli in mi zabičali, naj že končno dam mir s tem daljincem.
Na koncu mi ni preostalo drugega, kot da pokličem domov. Oče mi je moral kupiti povsem nov univerzitetni daljinec, ki ga je plačal 25 evrov, in mi ga poslati, da sem sploh lahko naprej normalno gledal televizijo in spremljal svoje športne tekme.
V naslednjem delu:
V 20. delu mojega bloga vam bom opisal trenutek, ko sem končno dobil pravnomočno sodbo in zakaj sem takrat še enkrat, poln upanja, pisal predsednici države za pomilostitev. Razkril pa vam bom tudi, kdo je po treh mesecih stopil skozi vrata moje celice in zasedel mesto, ki ga je izpraznil junkie.
Komentarji
Objavite komentar