Del 7: Skrivnostni "Rambo" iz tujske legije v sobi številka 5
V prejšnjem delu sem vam opisal tiste najbolj krute plati rešetk; nasilje, samice, psihično in fizično mučenje ter trenutek, ko mi je slovenski Pablo Escobar zaupal svoj popoln načrt za pobeg. Vem, da vas večina zdaj komaj čaka, da sliši, kako se je ta pobeg razpletel, a brez skrbi: celotno zgodbo o tem, kako je ta drzni poskus spodletel, vam podrobno opišem v enem od naslednjih delov. Vse ob svojem času. Življenje v priporu se namreč spreminja hitreje, kot si človek misli, in preden smo sploh lahko začeli razmišljati o akciji, se je dinamika v naši sobi povsem obrnila na glavo. Danes vam bom do potankosti opisal človeka, ki je za vedno spremenil življenje v naši sobi številka 5.
Življenje z Romunom: MTV, "hand" in stroga pravila elektronike
Dokler smo bili v sobi še jaz, Pablo Escobar in sojetnik Romun, je bil naš vsakdan precej monoton. Televizija je bila skoraj ves čas prižgana na kanalu MTV. Razlog? To je bil edini kanal, kjer so plesala pomanjkljivo oblečena dekleta, saj drugih programov s tovrstno specifično ali vročo vsebino preprosto nismo imeli. Če je bil na sporedu kakšen film z vročimi prizori, ga nihče od nas ni zamudil. Med poslušanjem glasbe pa smo krajšali čas z igranjem igre "hand". Pablo Escobar je bil v tej igri pravi profesionalec: proti Romunu ni izgubil niti enkrat. Igra sploh ni bila odvisna samo od sreče; ključno je bilo, da se odpreš čim kasneje in zmagaš v eni sami potezi. Tisti, ki mu je to uspelo, je dokazal, da je bolj pameten in preprosto boljši igralec.
Romun je imel s seboj tudi prenosni računalnik. V priporu so elektronske naprave sicer dovoljene, vendar pod izjemno strogimi pogoji: ne smejo imeti nikakršne audio, video ali internetne povezave, ki bi omogočala nepooblaščeno komunikacijo z zunanjim svetom ali snemanje. Da napravo sploh lahko prineseš noter, morajo vse te funkcije odstraniti na uradnem servisu, kar te stane okoli 100 evrov. Nato sledi še tehnični pregled s strani zavodske službe, ki stane 60 evrov, njihovo delo pa je le to, da ti sporočijo kratek "naprava je ustrezna" ali "naprava ni ustrezna". Za druge stvari, kot so daljinci, USB ključki, ure, PlayStation konzole, televizorji ali radii, je pregled ponavadi cenejši. Za nekatere malenkosti, kot sta nov daljinec ali strižnik za lase, pa je pregled celo brezplačen.
Romun je imel na svojem računalniku naloženo romunsko glasbo, polno videospotov z vročimi dekleti. Ko je prenosnik povezal s televizijo, se nisem prav nič pritoževal. Me je pa neizmerno motilo, ko je predvajal stare filme, ki sem jih sam že zdavnaj videl. Namesto da bi jih gledal sam na zaslonu računalnika, je prisilil celo sobo, da smo jih gledali na televiziji. Kljub temu sem ostal tiho, saj nisem želel povzročati težav. Zunaj sploh nikoli nisem gledal televizije, bil sem precej bolj zasvojen s telefonom, zato sem si moral v priporu najti povsem nove načine za krajšanje časa.
Trenutek miru pred nevihto
Nato pa je prišel dan, ko je Romun kot obsojenec moral oditi "na vrh", v zapor. Z njim so odšli prenosnik, filmi in vsa glasba. To me ni motilo. Nasprotno, v sobi številka 5 se je sprostilo eno mesto. Soba je naenkrat delovala popolnoma drugače, prostornejša, največ pa mi je pomenilo, da je bil v njej po dolgem času čisto svež zrak, brez tistega zatohlega vonja po tobačnem dimu.
A vedel sem, da ta luksuz ne bo trajal dolgo. Tihotapce ilegalnih migrantov so v tistem času vozili v pripor kot po tekočem traku. Ravno takrat so se v sosednji sobi številka 6 hudo skregali. Eden od pripornikov se je nenehno pritoževal nad svojim sojetnikom: da mu krade tobak, celo noč gleda televizijo na polni glasnosti, pobira kavni zoc iz smeti in si iz njega ponovno kuha kavo...
Ko je Pablo Escobar slišal za te težave, je paznikom predlagal, naj tistega problematičnega pripornika premestijo kar k nam. Bil sem odločno proti. Če je povzročal težave tam, jih bo tudi pri nas! A proti besedi Pabla Escobarja nisem imel nobene moči. Pazniki so ga poslušali in novi cimer je kmalu stopil skozi naša vrata.
Prišel je celo preden sem sam uspel izkoristiti priložnost in se prestaviti na boljše ležišče, kjer je prej spal Romun. Ker sem okleval, sem ostal zgoraj na pogradu, ta novi pa je takoj zasedel boljše, spodnje mesto.
Skrivnostni Rambo iz Tujske legije
Ta človek je bil v priporu že dlje časa, a čeprav smo bili tam že drugi teden, ga prej nikoli nisem videl: za razliko od ostalih, o katerih si vedel praktično vse. Bil je daleč najbolj skrivnosten pripornik. Zaradi njegovega videza in energije sem ga v mislih takoj poimenoval Rambo. Ko si ga enkrat videl, ga nisi več pozabil. Izžareval je nekaj tako posebnega in močnega, da so ti šle kocine pokonci.
Medtem ko so si drugi ujetniki med seboj delili življenjske zgodbe, o njem nihče ni vedel ničesar. Edina stvar, ki sem jo izbrskal med skupnim bivanjem, je bila govorica, da je služil v francoski Tujski legiji. Tega mi ni povedal on, ampak drugi priporniki, ki pa so bili polni dvomov in niso verjeli, da je to res. Jaz pa sem mu verjel. Zakaj? Ker je bilo več kot očitno, da trpi za hudim posttravmatskim sindromom (PTSP / PTSD).
Tujska legija je elitna, vrhunsko usposobljena in specialna vojaška enota francoskih oboroženih sil, ki jo vedno pošiljajo na najbolj nevarna krizna žarišča na svetu. Tam so vojakom brutalnost vojne, smrt in uboji vsakdan. Sam pri sebi sem bil prepričan, da je ta človek videl ogromno smrti ali pa je moral sam komu vzeti življenje. Ocenil sem, da je star okoli 30 let. O sebi ni črhnil niti besede, verjetno zaradi stroge vojaške kulture in zakona molka. Kot nekdanji vojak je vse te grozljive travme potlačil vase, kar se je kasneje odražalo v zlorabi substanc za samonadzor in ogromnih težavah pri vrnitvi v civilno življenje.
Profesionalni ropar z eno samo obleko
Kolikor mi je uspelo razbrati iz njegovih redkih zgodb, je po zaključku vojaške kariere popolnoma zabredel. Vse svoje vrhunsko vojaško znanje in urjenje je obrnil v kriminal: postal je profesionalni ropar hiš. Ko je bil v sobi pod vplivom določenih substanc, nam je do potankosti opisal nekaj svojih podvigov. Med drugim tudi bizarno zgodbo o tem, zakaj so ga sploh ujeli.
Na Bledu je sredi noči vlomil v restavracijo. Namesto da bi na hitro pobral plen in pobegnil, si je v zaprti restavraciji privoščil sladoled, pil šampanjec, zraven pa ponesreči vzel še tamkajšnji iPhone. Naslednji dan so kriminalisti z aplikacijo Find My iPhone potrkali direktno na njegova vrata. Pri sebi je imel lažno identiteto: osebno izkaznico, na kateri je pisalo, da je Srb. Zaradi ponarejanja dokumentov je fasal eno leto in pol zaporne kazni (za nočni obisk restavracije in šampanjec sploh ni dobil kazni). Poleg zapora pa so mu izrekli še 5 let izgona iz Slovenije, zato sploh ni upal ostati tukaj.
Njegov videz si bom zapomnil za celo življenje. Bil je tako specifičen, da bi o njem lahko napisal cel roman. Točno vem, kako je bil oblečen vsak prekleti dan, saj je imel s seboj eno samo obleko: belo spodnjo majico (atletsko kanatiero) in rdeče kopalne hlače, v katerih se je tudi tuširal.
Če zaporna pravila ne bi strogo prepovedovala, da se po hodnikih hodi brez majice, Rambo te kanatiere sploh ne bi imel na sebi. Oblečeno jo je imel izključno zaradi tega pravila, saj bi sicer najraje hodil naokoli zgoraj brez.
Od svojih osebnih stvari je imel le še staro črno denarnico z lažno osebno izkaznico in 150 evrov na pologu (depozitu).
Tega denarja v letu in pol ni želel niti enkrat takniti ali dvigniti, saj je ves čas ponavljal, da ga špara za vlak, ko bo potoval nazaj domov. Vse ostale stvari, ki jih je uporabljal, so bile zavodske: od posteljnine, modrih plastičnih natikačev pa do osnovnih higienskih pripomočkov, kot so zobna pasta Aquarelle, zobna ščetka, milo in britvica. Človek je od zavoda dobil več stvari, kot jih je prinesel s seboj.
Prva noč in šok pod odejo
Glede reda in čistoče mu nismo mogli očitati ničesar. Vsako jutro si je takoj vzorno poravnal in postlal posteljo. Bil je edini in s tem odličen zgled za vse nas, saj so imeli vsi ostali priporniki postelje večno razmetane. Zaradi njegove vojaške discipline sem si celo jaz začel redno postiljati svojo posteljo.
A obstajala je ogromna težava: ta človek se sploh ni zavedal, ali pa mu je bilo vseeno, da v isti sobi z njim živita še dva sojetnika. To se je pokazalo že prvo skupno noč.
Okoli treh zjutraj se je najin pograd začel močno tresti. Iz spodnje postelje se je zaslišalo glasno, globoko stokanje. Zvoki in tresenje so bili tako intenzivni, da so zbudili celo Pabla Escobarja na drugi strani celice. Zgrozila sva se. V temi sva se spogledala, nakar je Pablo Escobar jezno zakričal: "Rambo, stop!"
Toda Rambo se ni ustavil. Kot pravi vojak je svojo "misijo" hladnokrvno dokončal. Seveda je bil pokrit z odejo in videlo se je le premikanje, ko se je pod njo samozadovoljeval, a prizor je bil za naju izjemno pretresljiv. Nihče v sobi ni pričakoval česa tako bizarnega in nesramnega sredi noči.
Vse skupaj je bilo tako fascinantno in čudaško, da je Pablo Escobar že naslednji dan celotno zgodbo izdal tistemu najbolj profesionalnemu pazniku v celotnem priporu...
V naslednjem delu:
Kdo je bil ta paznik, zakaj je veljal za največjega profesionalca med vsemi in zakaj je bila kombinacija Pabla Escobarja in Ramba v isti sobi tempirana bomba, ki je preprosto morala eksplodirati? Sledite blogu, da ne zamudite nadaljevanja!
Komentarji
Objavite komentar