Del 8: Profesionalni paznik »Frankie« in njegov strogi zaporski režim

V zaporu so zaporniki med vsemi zaposlenimi največ v stiku s pravosodnimi policisti oziroma pazniki. V bistvu smo odvisni od njih, tako kot je majhen otrok odvisen od mame, zato je to najpogosteje slišana beseda za rešetkami. Tudi tujci, ki so pristali pri nas zaradi prevažanja ilegalnih migrantov, so se kot prvo slovensko besedo vedno naučili prav: paznik.

Žal pa je paznikov po slovenskih zaporih kronično primanjkovalo. V našem majhnem novogoriškem zaporu to sicer ni bilo tako očitno kot v večjih zavodih, a se je ravno tako poznalo. Ko je bilo potrebnih več mož za spremstvo pripornika na sodišče, se obravnava enostavno ni izvedla, ker ni bilo kadra. Najbrž se ljudje za ta poklic ne odločajo radi zaradi nizke plače, neprekinjenega delovnika (pol dneva ali celo cel dan) in seveda samega dela z zaprtimi osebami.

Uradna predstavitev poklica pravosodnega policista, ki obljublja delo v korist družbe, varovanje človekovih pravic in human odnos do zaprtih oseb. V realnosti pa je drugače.

Rutina in "profesionalec" med pazniki

Njihovo delo je obsegalo predvsem kontrolo sob: dvakrat na dan so preverjali, da v celicah ni prepovedanih stvari, da kdo ne uničuje zavodskega inventarja ali pa (bognedaj) koplje luknje za pobeg. Večina je to opravila ekspresno: prišla sta dva, eden je stal pri vhodu, drugi je šel na stranišče, na hitro z rokami potipal rešetke na oknih, vizualno pregledal zidove in v eni minuti sta bila zunaj. Poleg tega so delili obroke po sobah, pisali poročila in vodili evidenco čiščenja hodnika (vsak dan je druga soba pet minut malce pometala in spraznila smeti).

Večina je delo opravljala korektno, sam pa jih raje nisem brez potrebe klical v sobo, saj sem vedel, da tega ne marajo. Nekateri tujci so gumb za klic stiskali neprestano, dokler pazniki niso ponoreli. Pogosto so nam dali celo štiri ure sprehoda namesto dveh, samo da so imeli mir pred nami.

A eden izmed njih se je drastično razlikoval od ostalih. Zame so bili vsi pač pazniki, on pa je bil profesionalec. Neki Nemec, ki je prišel proti koncu in bil z mano v sobi, ga je klical Frankie, zato ga bom tako imenoval tudi jaz.

Frankie je svoje delo opravljal s srcem. Ko je bil v izmeni, se je delu posvetil maksimalno, kot da ima milijonsko plačo. Medtem ko so drugi opravili le nujno, je on preveril vsako malenkost:

-Temeljiti pregledi sob: Za razliko od ostalih, ki so bili gotovi v eni minuti, je Frankie za pregled posamezne sobe potreboval več minut. Ničesar ni prepustil naključju – odprl in pregledal je omaro, s svetilko svetil pod postelje in natančno preiskal prav vse temne kotičke sobe.

-Red in čistoča: Bil je izjemno strog glede higiene. Redno nas je opozarjal, da moramo pomesti smeti in sproti odnašati odpadke iz sobe v večji zaboj, ki je stal na sprehodu.

-Zaklepanje vrat in kukalo: Čeprav zunanja vrata celic z notranje strani niso imela kljuke in pred njimi je bila še rešetka, je Frankie obsesivno preverjal, če so res zaklenjena. Zaradi njegove grobosti pri preverjanju je moral večkrat priti celo ključavničar, da je popravil uničene kljuke. Ko pa je hodil po hodniku, je nenehno sumničavo gledal skozi kukalo na vratih, da bi preveril, kaj počnemo v celici.

Prikaz zaklepanja in preverjanja zaporskih celic s strani pravosodnih policistov.

-Hladno kosilo: Ko so na vozičkih delili obroke je Frankie edini odprl prav vsak termo boks pred nami in natančno preštel pribor. Drugi so to storili samo na koncu, ko so pribor pobirali. Zaradi njegove natančnosti se je kosilo med čakanjem pogosto pošteno ohladilo.

Deljenje obrokov v zaporu poteka s pomočjo posebnih vozičkov in termo boksov, ki naj bi hrano ohranili toplo.

-Varnostni pregledi: Če si šel samo do socialne delavke ali zavodskega zdravnika, te je Frankie temeljito pretipal, te pregledal z ročnim detektorjem kovin in te poslal še skozi detektorska vrata. Drugi pazniki so ti zgolj rekli: "Pokaži žepe," in se te niso niti dotaknili.

Varnostni pregled zaprtih oseb pred prehodom v druge prostore zavoda. Frankie je bil edini paznik, ki je vsak premik znotraj zapora obravnaval kot visoko rizičnega.

-Birokratski vrhunec (Pošta in zaporniško perilo): Njegova birokratska natančnost pa se ni končala pri varnostnih pregledih, temveč se je kazala pri vsakodnevnih malenkostih. Frankie je bil na primer edini, ki je pri vročanju pošte striktno zahteval naš uraden podpis za prav vsako prejeto pismo, medtem ko so se drugi pazniki v evidenco preprosto podpisali kar sami, da bi si olajšali delo.

​Še večji nesmisel pa nas je čakal vsak teden pri oddaji oblačil za pranje. Frankie je bil namreč edini med vsemi pazniki, ki nam je delil posebne uradne obrazce za evidenco civilnega perila, ki smo jih morali do potankosti izpolniti. (Drugače smo samo napisali ime, priimek in številko sobe in dali napis v vrečo s perilom)

Evidenca civilnega perila« Ministrstva za pravosodje, ki nazorno prikazuje vrhunec Frankiejeve birokratske pikolovskosti.

Njegov strogi režim pa je udaril tudi po meni. Brez kakršnegakoli pametnega razloga so mi zasegli mojo ročno športno uro z Bluetoothom, čeprav sploh ni kršila njihovih pravil. Bluetooth je služil izključno za prenos podatkov z ure na telefon in ne obratno, poleg tega brez telefona v celici z njo sploh nisi mogel storiti ničesar v povezavi z Bluetooth. Zaradi Frankiejeve nepopustljivosti sem preostanek pripora preživel brez nje, kar uradno dokazuje tudi potrdilo o selitvi predmetov.

Uradno potrdilo o selitvi in zasegu predmetov z dne 19. 12. 2023, ki neposredno dokazuje Frankiejevo pretirano strogost.

Poročilo o Rambovem nočnem pohodu

Tisto jutro po Rambovi prvi divji noči v sobi številka 5 (o kateri sem pisal v prejšnjem delu), je bil v izmeni prav Frankie. Ko je bil čas za sprehod, sem stopil do njega in začel tipati teren, da bi me premestili v nekadilsko sobo.

Frankie je, kot vedno, začel s svojim klasičnim stavkom: »Poslušaj, zdej je tako...« in nadaljeval z izgovori, da ni prostora. Ko me je vprašal po razlogu, sem mu naravnost omenil našega novega sostanovalca Rambota.

Zraven je stal slovenski Pablo Escobar, ki se sploh ni obiral. Brez kakršnegakoli sramu ali ovinkarjenja je Frankieju do potankosti opisal celoten nočni incident, ki naju je zbudil sredi noči. Frankie je bil sprva vidno šokiran, nato pa je hladno izstrelil tisto klasično zaporsko floskulo: »To je pač zapor, se boš moral navaditi.«

Pablo Escobar je to zgodbo Frankieju serviral bolj iz heca, da bi videl njegovo reakcijo, saj sta bila z Rambom v resnici v precej dobrem odnosu. V sobi sta namreč ves čas igrala igro s kartami »Hand«. Za razliko od najinega prejšnjega sostanovalca Romuna, je bil Rambo nepredstavljivo boljši nasprotnik. S Pablom sta bila tam-tam: enkrat je zmagal eden, drugič drugi.

Novačenje za zaporsko elito

A mislim, da Pablu ni šlo toliko za kartanje. Rambota je hotel predvsem zvabiti v svojo kriminalno organizacijo. Rambo je bil bivši tujski legionar; človek, ki je preživel vse mogoče in bil sposoben nepredstavljivih reči. Z vstopom v krog mafijskih botrov takšen ropar v hipu postane del »zaporske elite«, kar prinaša takojšnje materialne ugodnosti: boljšo hrano, tobak in prepovedane substance.

Šefi organiziranega kriminala si namreč redko sami mažejo roke z nasiljem. Ljudi, kot je Rambo, ki so se že izkazali kot odločni in pripravljeni uporabiti silo, pogosto rekrutirajo za:

-Izterjavo dolgov,

-Zastraševanje nepokornih,

-Varovanje šefa pred morebitnimi napadi.

V celici sem seveda poslušal vsa njuna dogovarjanja in načrte. Ravno zato menim, da je bila s strani uprave velika napaka, da so njiju dva sploh dali skupaj v isto sobo. Nočete vedeti, za kako majhen denar je bil Rambo pripravljen storiti grozljive in nepredstavljive reči.

Šola kriminala

Ker me kriminalni posli nikoli niso zanimali, se v njune debate nisem spuščal. Dosledno sem ignoriral vse ponudbe, ki sem jih dobil s strani pripornikov v času svojega zapora. A niso vsi ljudje takšni. Marsikoga kakšna mikavna, finančno bogata ponudba hitro premami, da jo sprejme kljub zavedanju, da gre za kaznivo dejanje, ki vodi naravnost v odvzem svobode.

Tako se zgodi paradox: če si v zaporu po krivem, se boš tam, obkrožen s takšnimi ljudmi, kriminala šele zares naučil.

Tudi sam sem bil pred zaporom povsem nekaznovan. Sodišče me je zaprlo zaradi bizarnega razloga: »ponovitvene nevarnosti«, kar je popolnoma nelogično za nekoga, ki prej nikoli v življenju ni storil kaznivega dejanja. Rezultat? V zaporu sem kasneje storil okoli pet kaznivih dejanj.

Ko je policija že tretjič prišla v zapor, da bi zaradi mene spisala nov zapisnik, sem kriminalistom z nasmehom rekel: »Saj sem že v zaporu. Kaj boste naredili za kazen: me spustili ven?«

Kaj natanko sem ušpičil, da so policisti tako pogosto hodili na obiske v mojo celico, pa vam razkrijem v naslednjih delih.