Del 9: Navidezna kazniva dejanja izza rešetk, medijski linč in propadli plan A

V prejšnjem zapisu sem podrobno opisal, kako so nam pravosodni policisti s svojimi pritiski oteževali vsakdanje bivanje v zaporu. Danes pa se bom dotaknil poglavja, ki je verjetno eno najbolj nenavadnih v celotni moji izkušnji: kako sem med prestajanjem kazni v zaporu domnevno storil več novih kaznivih dejanj. Zanimivo pri tem je, da ta dejanja niso bila uperjena proti paznikom ali paznicam znotraj zavoda, temveč proti zunanjim osebam: ljudem, s katerimi v resnici nikoli nisem prišel v neposreden fizični stik.

Za eno od teh dejanj sem bil po hitrem postopku celo obsojen, medtem ko za ostala očitana kazniva dejanja obravnave na različnih sodiščih po Sloveniji še vedno potekajo.

Medijski stampedo in vnaprejšnja obsodba

Članek v Slovenskih novicah, ki je sprožil plaz neresnic, javni linč in mi popolnoma uničil zasebnost, še preden je policija sploh pregledala naprave.

Vse se je začelo že zunaj, takoj po hišni preiskavi. Že naslednji dan je časopisna hiša Delo oziroma Slovenske novice objavila obsežen članek o meni. Temu prvemu zapisu so kot po tekočem traku sledili še vsi ostali domači mediji. Sprožil se je pravi javni linč. Na družbenih omrežjih so se usule grožnje, situacija pa je ekshalirala do te mere, da so neznanci prišli celo na moj dom z namenom, da z mano fizično obračunajo. Na koncu so mi k sreči poškodovali »le« osebno lastnino.

Glavni problem? Vse informacije v teh člankih so bile popolnoma izmišljene. Policija je takrat šele zasegla moje elektronske naprave in v tistem trenutku sploh še ni imela nobenih dokazov ali ugotovitev. Vsi očitki so bili čista laž: resnični so bili zgolj moji osebni podatki. Mediji so grobo kršili mojo pravico do zasebnosti in me obravnavali kot javno osebnost, čeprav to nikoli nisem bil. Prepričan sem, da sem prav zaradi tega medijskega pritiska sploh končal v zaporu.

Tudi logika uradnih organov je bila popolnoma zgrešena. Policija se je kasneje v spisih sklicevala na medijske članke, medtem ko so se novinarji v svojih tekstih sklicevali na informacije, pridobljene s Policijske uprave Nova Gorica. Nekdo je očitno lagal. Policija uradno sploh še ni razpolagala z ničemer, hkrati pa so poudarjali, da zaradi varstva osebnih podatkov in tajnosti postopka ne smejo izdajati informacij. Če bi bile navedbe v medijih resnične, bi to pomenilo, da so informacije nezakonito odtekale iz preiskave, kar bi moralo biti zadosten razlog, da se zadeva na sodišču nemudoma ustavi.

Vsak organ pregona bi moral spoštovati načelo domneve nedolžnosti. Osumljencev se ne sme javno razglašati za krive pred pravnomočno sodbo. S takšnim ravnanjem so vnaprej kontaminirali dokaze in vplivali na priče. V pravni državi bi to moralo privesti do izločitve dokazov zaradi nezakonitih metod in kršitve pravice do poštenega sojenja. Sodišče pa je kljub tem procesnim zmotam kazenski pregon nadaljevalo. Po hitrem postopku so me zaradi groženj obsodili na 5 mesecev pogojne zaporne kazni s preizkusno dobo dveh let. Kasneje pa še na 2 letno zaporno kazen, zaradi prvotnih očitkov.

Izrek sodbe, s katero so me po hitrem postopku obsodili na 5 mesecev pogojne kazni zaradi groženj medijski hiši.

V resnici sem bil v tej zgodbi oškodovanec jaz. Medijska hiša je sprožila val sovraštva, zaradi katerega so mi ljudje uničevali lastnino in mi stregli po življenju. Šele po vsem tem medijskem pritisku sem jim izrekel grožnje, ker niso želeli umakniti lažnega članka. In paradoks: zaradi prvega članka sem dobil dve leti, zaradi kasnejših groženj njim pa še dodatnih 5 mesecev pogojne. Ko sem pisal tisto pismo, sploh še nisem mogel predvideti takšnega razpleta. Ko si zaprt, si pod nenehnim vplivom okolja. Družiš se s kriminalci in sistem te hoče prisiliti v to kalup. Iz tega psihičnega pritiska je nato izviralo tudi moje pismo.

Ročno napisano pismo, polno emocij in pritiska zaradi zaporskega okolja, ki je na koncu služilo kot glavni dokaz za grožnje.

Moj odvetnik je bil pred sojenjem prepričan v oprostilno sodbo, saj je trdil, da zapisano ne izpolnjuje znakov resne grožnje. Ko je sodnica izrekla obsodilno sodbo, je bil izjemno ogorčen. Pred vsemi prisotnimi v dvorani, med katerimi so bili tudi študenti pravne fakultete, je sodnici brez ovinkarjenja dejal, da je s takšnim nepoznavanjem prava prej prostitutka kot pa sodnica in da se z njo sploh nima smisla ukvarjati, zato pritožbe na to odločitev ne bomo vlagali.

Prvi poskus pobega: Načrt, ki je padel v vodo

V zaporu človek hitro začne razmišljati o svobodi. Preden je moral »Pablo Escobar« (moj sopotnik iz celice) na prestajanje kazni na Dob, mi je predlagal alternativni načrt – Plan B. Poleti v zavodu zaradi vročine na široko odprejo glavna električna vrata, da ustvarijo prepih. Če se takrat znajdeš v tistem hodniku, te od zunanjega sveta loči le še ena rešetka. A ta možnost je bila skoraj neizvedljiva, saj je priporni del strogo ločen z dodatnimi vrati, poleg tega pa je bil takrat december in na poletje nisem mogel čakati.

Zato sem izbral Plan A: pobeg preko obiska frizerskega salona. Oddal sem uradno prijavnico za zunanjega frizerja in nekega dne sta me paznika dejansko prevzela, da me odpeljeta v salon Simple v Kromberku. Vendar se je načrt izjalovil že v prvi sekundi.

Na noge so mi namestili verige. V njih je tek popolnoma nemogoč. Lahko delaš le kratke pol korake, premikanje pa je izjemno počasno. Če poskušaš pospešiti, ti kovina v trenutku odrgne kožo na gležnjih in povzroči neznosne bolečine: sploh če nimaš obutih debelih zimskih nogavic. Kljub temu da mi je bilo takoj jasno, da iz pobega ne bo nič, sem šel do konca, da ne bi vzbudil suma. Bilo pa mi je iskreno žal tistih 13 evrov za striženje, saj se sicer vedno strižem sam; nazadnje me je frizer strigel pred valeto v osnovni šoli.

Prisluškovanje in tisoč evrov za klice

Kmalu sem ugotovil, zakaj so bili pazniki tako previdni in zakaj je moj načrt propadel. Zavod sistematično prisluškuje vsem telefonskim pogovorom. Vsak zapornik prejme svojo identifikacijsko številko in geslo za telefonsko kartico, na katero si mora sam naložiti denar. Telefonski stroški znotraj zapora so  astronomski: klic v mobilna omrežja je stal kar 50 centov na minuto. Ker takrat nisem poznal cenejših alternativ, sem med celotnim prestajanjem kazni za telefonske pogovore zapravil neverjetnih 1.000 evrov.

Telefonska kartica in zaporski aparat: sistem, preko katerega so mi z dragimi klici praznili žepe in hkrati prisluškovali mojemu načrtu za pobeg.

Ravno preko teh nadzorovanih pogovorov so ugotovili moje namere. Očeta sem namreč po telefonu prosil, naj mi osebni avto pripelje pred nakupovalni center v Kromberku in ključe pusti skrite na pnevmatiki. Oče pri mojem načrtu seveda ni zavestno sodeloval, a sam sem želel tvegati. Pazniki so zaradi prisluškovanja natančno vedeli, kaj nameravam, zato so me z verigami preventivno onemogočili že na samem izhodu iz zavoda. Spoznal sem, da se bom v prihodnje moral zanašati izključno nase in na lastno iznajdljivost.

V naslednjem delu bom opisal, kako smo čez noč ostali brez Pabla Escobarja, vseh njegovih zaporskih dobrin ter kako sem se znašel sam v sobi z Rambo-tom, ki je zaradi pomanjkanja tobaka postajal vedno bolj živčen in nepredvidljiv.