Moja zaporska kalvarija (21. del): "Neonacist" in nova past pravosodja

​V prejšnjem delu sem vam opisal, kako sem se končno znebil tistega zunajserijskega odvisnika, morilca Junkieja, kako sem dobil dve leti zapora in kako je moje pismo predsednici države za pomilostitev naletelo na gluha ušesa. Če ste mislili, da je bilo to dno, ste se zmotili. V priporu je bilo neznosno težko. Zaradi tistega bega, ko sem poskušal rešiti svojo kožo, so se pazniki spravili name. Zameril sem se jim do konca in od takrat naprej so z mano ravnali kot z živino. Namerno so mi v celico pošiljali težavne ljudi.

​Nato pa je prišla tista noč, ko se je začelo novo poglavje.

​Sredi noči: "Na tvojo srečo ni črn"

​Bila je trda tema, ko je zaropotalo pri vratih celice. Paznik me je prišel opozorit, da dobim novega sostanovalca. Njegove besede so bile: "Pride nov tujec. Na tvojo srečo ni črn."

​Priznam, bil sem prestrašen. Kdo za vraga prihaja zdaj? Po vsem, kar sem prestal z Junkiejem, sem pričakoval najhujše. Ko pa so se vrata končno odprla, mi je v trenutku odleglo. Tip sploh ni bil podoben opisu ali mojim črnim scenarijem. Vstopil je mlad, urejen fant. Izvedel sem, da je po rodu Nemec in da je bil prijet zaradi tihotapljenja migrantov: menda so ga dobili na meji z Italijo, ko je v avtu prevažal štiri ilegalce.

​Med sabo sva se normalno pogovarjala, a za njegovim hrbtom sem ga hitro začel klicati "Neonacist". Tako sem ga začel klicati predvsem zato, ker so se pazniki norčevali iz njega, ko se je hodil tuširat, in so mu stalno prigovarjali »schnell, schnell«. Da bi se zavaroval (tako kot pred vsemi drugimi), sem se mu zlagal, da sem v priporu zaradi pretepa. Povedal mi je, da je drugače profesionalni nogometaš v neki nižji ligi in se s tem preživlja, a je imel ravno operacijo na gležnju in sploh ni vedel, ali bo še kdaj stopil na igrišče.

​Od vseh ljudi tam noter mi je bil še najbolj podoben. Oba sva bila "šporetnika": skrbela sva za red, nihče od naju ni kadil klasičnih cigaret. No, on je občasno kadil šišo. To sem ugotovil, ko so mu po preiskavi avtomobila prinesli osebno prtljago, v kateri je bil tudi tobak za šišo. Pazniki sploh niso vedeli, kaj je to! Skoraj bi mu ga izročili, če jim ne bi jaz natančno razložil, za kaj gre, da so tobak sploh zasegli in skladiščevi na depozitu.

​Bil je daleč najbolj normalen fant tam noter. Ni izgledal kot kriminalec in imela sva podoben okus za televizijo. Ko je bil na sporedu nogomet, sva ga gledala skupaj, čeprav sem se mu za vsak slučaj že na začetku zlagal, da je televizija moja in da z njo lahko upravljam samo jaz.

​Picerija iz zapora in nemški odvetnik

​Zapor ga je psihično uničeval, tako kot mene. Bil je pod neprestanim stresom. Stalno me je spraševal, kdo so ljudje v drugih celicah in kaj so storili. Strah ga je bilo. A imel je srečo: ker sem bil jaz označen kot ogrožen in so pazniki na sprehod spuščali samo mojo sobo, sploh ni mogel priti v stik z ostalimi priporniki.

​Imel pa je denar. Veliko denarja. Zavodske hrane se sploh dotaknil ni. Naročal si je prigrizke iz kantine, ob četrtkih in nedeljah pa si je privoščil pravo luksuzno večerjo: pico s salamo in porcijo krompirčka iz lokalne restavracije, ki je dostavljala v zapor. Sistem je bil preprost: pazniku si na listek napisal željo, mu izročil gotovino, on je poklical, prevzel hrano, jo plačal in ti jo skupaj z ostankom denarja prinesel v celico.

Tako je izgledalo naročanje hrane v celico: listek z željo in gotovina za paznika.

​Najbolj noro pa je bilo to, da sva imela istega odvetnika! Od vseh odvetnikov v Sloveniji so mu dodelili ravno mojega. Rekel sem mu: "Drži se ga, to je odličen odvetnik, jaz ga imam za vse svoje zadeve." Nemec mi je neverjetno zaupal. Nemško veleposlaništvo mu je poslalo cel seznam njihovih najboljših odvetnikov, a me je poslušal in mojega odvetnika ni zamenjal.

To se mu je vrhunsko obrestovalo. Po dobrem mesecu dni je odkorakal na prostost, medtem ko so ljudje s podobnimi obtožbami dobivali po dve leti ali več. Po nasvetu najinega odvetnika je takoj priznal krivdo in se pogodil s tožilstvom. Najprej je sicer naivno mislil, da bo preprosto plačal varščino in šel. A kot tujec te možnosti najbrž sploh ni imel, saj je avtomatično veljal za begosumnega, poleg tega pa se varščine v Sloveniji poslužujejo izjemno redko:

​Kako deluje varščina v Sloveniji?

• ​Samo garancija: Varščina je finančni polog, s katerim sodišče nadomesti pripor. Denar zadržijo le kot jamstvo, da obdolženec ne bo pobegnil ali se skrival pred obravnavami.
• ​Denar dobiš nazaj: Če redno hodiš na sodišče in ne kršiš pravil, se celoten znesek po koncu sojenja vrne do zadnjega centa – ne glede na to, ali si obsojen ali oproščen.
• ​Zaplemba le ob pobegu: Država denar trajno vzame le, če obdolženec pobegne ali se ne odziva na pozive.

​Tudi jaz sem takrat zaprosil za varščino, a te možnosti sploh nisem imel. Moje obtožbe so bile pretežke, grozila mi je višja zaporna kazen in sodišče me ni hotelo spustiti.

​Nemec pa je imel bogatega strica. S tožilstvom je sklenil sporazum: v zameno za svobodo je plačal 26.000 EUR "humanitarnega prispevka" neposredno postojnski porodnišnici (kot javnemu zavodu), kar slovenska zakonodaja omogoča. Ker sodišča gledajo na tihotapljenje migrantov kot na izjemno dobičkonosen posel, so mu odmerili tako visok znesek. Plačal je in postopek je bil zaključen. Z mojo in odvetnikovo pomočjo je bil hitro zunaj.

​A zame se je pravi pekel šele začel.

​Podtikanje terorizma: Bomba na sodišču?!

​Nekega dne sem imel razpisano obravnavo. Pazniki me zaradi pomanjkanja kadra niso mogli peljati na sodišče. Rekli so, da bo zadeva izpeljana preko videokonference, a na koncu mi niso omogočili niti tega. Ostal sem v celici.

​Naslednji dan pa šok. V zapor pride policija z uradnim zaznamkom. Obtožili so me zlorabe znamenj za pomoč in nevarnost (po 309. členu KZ-1)! Trdili so, da sem tisti dan iz zapora poklical policijo na številko 113 in javil, da sem na sodišče nastavil bombo, ker me niso peljali na obravnavo. V uradni izjavi sem takoj vse zanikal in povedal, da policija kuje zaroto proti meni.

​Zadeva je takoj eksplodirala v medijih. Bil sem glavna novica na televiziji, tožilstvo pa je ekspresno uvedlo preiskavo in vložilo obtožnico, v kateri sem bil glavni osumljenec.

​Nato je prišel dan za predobravnavni narok. Ker sem vedel, da gre za popoln nesmisel in konstrukt, nisem želel sodelovati. Da me ne bi mogli peljati, sem si pistil Hitlerjeve brke. 

Moj protest proti sistemu: na sodišče sem se odpravil z brki, saj sem hotel opozoriti na absurdnost procesa.

Mislil sem, da me takega ne bodo upali kazati v javnosti. Kako sem se motil.

​Pazniki so uporabili brutalno silo in prisilna sredstva. Grobo so me uklenili, me zvlekli v marico in me dobesedno privlekli na sodišče. Pri tem so me tako zdelali, da sem imel po telesu polno odrgnin.

​Na sodišču krivde seveda nisem priznal. Ko me je sodnica (ista, ki me je obravnavala že v drugih postopkih) ponovno začela spraševati po mojih osebnih podatkih, se mi je zdelo vse skupaj tako absurdno, da sem si začel podatke preprosto izmišljevati. Rekel sem, da sem samski oče triletnega otroka, da sem lastnik stanovanjske hiše in avtomobila ter da sem nekaznovan. Najbolj smešno? Vse te neresnične podatke so dejansko zapisali v uradni zapisnik o zaslišanju obdolženca!

Uradni zapisnik sodišča, v katerega so brez preverjanja zapisali moje izmišljene podatke o hiši, avtu in otroku.

​Sistem, ki me vztrajno uničuje

Medijski linč v živo: mediji so takoj poročali o bombni grožnji in me vnaprej obsodili, še preden se je preiskava sploh dobro začela.

​Vložil sem pritožbo in zahteval, da se zadeva nemudoma ustavi in zavrže. Pred samo preiskavo sem doživel totalen medijski linč, kjer so me vnaprej obsodili, kar je vplivalo na celoten postopek. Ko so zasliševali pravosodne policiste, ki naj bi bili priča mojemu domnevnemu klicu, se je izkazalo, da je bil eden od njih takrat sploh na dopustu, drugi pa je delal na povsem drugem oddelku zapora in ne v priporu!

​Namesto da bi sodišče to farso takoj ustavilo in obtožbe ovrglo, so zadevo nalašč prenesli v reševanje na Okrožno sodišče v Kopru. Tako imam še danes odprte postopke, sistem pa mi še naprej povzroča nepredstavljiv stres in sitnosti. Sistem, ki bi moral varovati pravico, me je ponovno izdal.

​V naslednjem delu:

Boj se je nadaljeval z najbolj skrajnim ukrepom. Opisal vam bom, kako sem začel gladovno stavkati, zaradi česar so me morali nujno prepeljati v forenzično psihiatrično bolnišnico v Maribor. Izvedeli boste tudi bizarno zgodbo o tem, kako me je ena izmed oškodovank na sodišču dejansko začela zagovarjati, zaradi česar so jo morali na koncu ekspresno izločiti iz sodbe. Ne zamudite!