Moja zgodba (14. del): Veliki beg iz pripora in usodni koraki do svobode

V prejšnjem delu sem opisal, kako me je novi sojetnik Šved fizično napadel, zaradi česar so me morali nujno premestiti v sobo številka dve. Danes pa je čas za poglavje, ki ga verjetno nihče ni pričakoval: zgodba o tem, kako mi je uspelo pobegniti iz pripora.

Soba dva: Hotel s petimi zvezdicami

Ko so me premestili v sobo dve, je bila ta popolnoma prazna. Prejšnji pripornik, znan pod vzdevkom Rambo, je namreč postal obsojenec in so ga premestili v zgornje nadstropje, kjer je bil zapor. Tako sem bil nekaj časa v celici povsem sam.

Soba dve je bila na levi strani pripora, kar je pomenilo precej boljše pogoje. Bila je dvoposteljna, pohištvo pa je bilo skoraj novo – praktično nič uničeno ali popisano. Stene so bili sveže prebeljene, stranišče pa presenetljivo veliko bolje ohranjeno kot v drugih celicah. Največji luksuz pa je bila televizija. Imela je diagonalo večjo od enega metra, kar sploh ni ustrezalo uradnim varnostnim standardom, ki so dovoljevali največ 30 centimetrov. Na voljo je bilo več sto programov, kar je pomenilo pravi odklop od realnosti. V primerjavi s sobo 5 je bila soba dve pravi hotel s petimi zvezdicami.

Prihod Mohameda Salaha in odločitev za beg

V tem miru sem užival, dokler v mojo sobo niso namestili sojetnika, ki smo mu pravili Mohamed Salah. Iz svoje prejšnje sobe je moral oditi, ker se ni razumel z novimi ljudmi – menda je tja prišel nek mladoletni pripornik iz Moldavije, ki so ga priprli zaradi tihotapljenja ilegalnih migrantov. Ta fant je brez izpita in brez znanja kateregakoli tujega jezika prevozil celotno Evropo, in to še pred dopolnjenim 18. letom. Mohamed Salah je za silo razumel moldavščino, zato mu je sprva razložil osnove zaporniškega življenja, kasneje pa so se v celici nekaj skregali in Mohamed je pristal pri meni.

Iskreno povedano, njegovega prihoda nisem bil najbolj vesel. Tudi on je bil kadilec, poleg tega pa sem v trenutku izgubil vso zasebnost, ki sem jo imel, ko sem bil sam. Zaradi tega in še nekaterih drugih razlogov je v meni dozorela dokončna odločitev: pobegnil bom. Svojega načrta nisem zaupal nikomur. Natančno sem vedel, kako bom izvedel sam beg, nisem pa imel pojma, kaj bom storil kasneje in kam točno me bo vodila pot.

Načrt in priprave: Finančna konstrukcija pod nosom paznikov

Moj načrt se je začel z zbiranjem denarja. Vsak teden sem s svojega pologa (depozita) dvignil po 50 evrov: to je bila namreč najvišja dovoljena omejitev. To sem ponavljal toliko časa, dokler nisem imel pri sebi 400 evrov v gotovini. Denar sem nato skrbno skril med uradne papirje: natančneje med vabila na videokonference.

V tistem obdobju so zaslišanja oškodovank namreč potekala preko zaslonov, saj nas zaradi varnosti niso vozili v varno hišo v Ljubljano. Ker je bilo oškodovank skupaj 12, so organizirali štiri ločena zaslišanja, vsakič po tri oškodovanke naenkrat.

Tako so v praksi izgledala zaslišanja oškodovank preko videokonference: jaz pred zaslonom v priporu, sodišče pa na drugi strani.

Usodni dan je bil 16. januar 2024, ko je bilo na sporedu četrto, zadnje zaslišanje. Ta zaslišanja so sicer potekala v stavbi neposredno poleg zapora. Pravosodni policisti so me le vklepali in me pospremili približno 15 metrov čez dvorišče do sosednje stavbe. Ker so me pred tem peljali že trikrat, sem natančno poznal vsak meter poti in vsak gib paznikov.

15 metrov do svobode: "Bizjak, stop!"

V priporu so mi nadeli samo lisice na roke, medtem ko sem imel noge povsem proste. Spremljala sta me dva paznika. Sama zaslišanja so bila z moje strani videti precej nesmiselna, saj oškodovanke niso imele kaj dosti povedati: z mojega vidika se sploh ni nič zgodilo. Ko se je to zadnje zaslišanje končalo, je napočil moj trenutek.

Stopili smo nazaj na dvorišče. Po približno desetih korakih sem paznika povsem mirno vprašal za datum in uro. To sem storil zgolj z enim namenom: da mu za sekundo zmedem pozornost. V istem trenutku, ko je pogledal stran, sem se obrnil na petah in začel teči na vso moč.

Zaslišal sem kričanje in korake za sabo. Paznika sta tekla in vpila: "Bizjak, stop!" Vendar sem vedel, da me ne moreta ujeti. Imel sem odlično kondicijo, hitrost, predvsem pa neverjeten nalet adrenalina in neopisljivo željo po svobodi. Bil sem neustavljiv.

Pazniki so hitro organizirali iskanje z avtomobilom in so me v enem trenutku skoraj imeli, vendar sem pravočasno pretekel približno 3 kilometre in prečkal mejo na italijansko stran. Iz daljave sem lahko le opazoval paznike v avtu, ki so bili povsem nemočni, saj na italijanskem ozemlju nimajo nobenih uradnih pooblastil za ukrepanje.

Mrzla noč v Italiji in beg s helikopterjem za petami

Moje veselje pa je bilo kratkotrajno, saj so takoj razpisali mednarodno tiralico. V zelo kratkem času je na območje, kjer so me nazadnje opazili, pridrvelo več deset vozil italijanskih karabinjerjev. Nad glavo mi je začel brzeti celo helikopter, ki je območje preletaval pozno v noč.

Sam pobeg se je zgodil okoli 14. ure popoldne. Ker je bil januar, je bilo zunaj neizprosno mrzlo. Da bi se skril pred helikopterjem in karabinjerji, sem se najprej vrgel na tla sredi vinograda. Ko se je malce pomirilo, sem v bližini opazil zapuščeno lopo z orodjem in se zatekel vanjo. Tam sem bil razmeroma varen, saj tistega predela nihče ni podrobneje preiskoval; karabinjerji so se vozili predvsem po glavnih cestah in stali na meji, če bi jo slučajno poskusil prečkati nazaj.

Odločil sem se, da bom noč preživel v Italiji, naslednji dan pa skoval načrt za naprej. Bilo je preveč tvegano karkoli poskušati v trenutku, ko je bila celotna policija na nogah.

Tista noč je bila brutalno mrzla. Na mojo neizmerno srečo sem nekje na samem naletel na starega, nedelujočega Fička, ki je tam stal namesto na odpadu. Avto je bil na srečo odklenjen. Če ne bi splezal vanj, bi v tisti leseni lopi z orodjem preprosto zmrznil. Noč sem tako preživel stisnjen v starem avtu – zeblo me je kot psa in trpel sem kot živina, a uspelo mi je ostati živ do jutra.

Vrnitev domov s skrivnostjo pod rokavom

Ko se je zdanilo, sem spoznal, da sem globoko na italijanskem podeželju, kjer ni bilo nobene civilizacije ali trgovin. Sprejel sem tvegano odločitev: vrnem se čez mejo v Slovenijo, sedem na avtobus in se odpeljem domov.

Prehod meje je uspel brez zapletov, saj nihče ni bil pozoren name: sploh nisem deloval sumljivo. Med begom oziroma ponoči mi je namreč uspelo eno roko popolnoma osvoboditi iz lisic. Druga polovica lisic je ostala skrita globoko pod rokavom moje jopice, tako da navzven nihče ni mogel opaziti ničesar nenavadnega. Izgledal sem kot povsem običajen potnik. Stopil sem na avtobus, kupil vozovnico do doma in se enostavno odpeljal.

Medtem ko sem bil jaz na poti, so v priporu že praznili mojo celico. Ker niso vedeli, ali se bom sploh kdaj vrnil, sta dva pravosodna policista v prisotnosti mojega sojetnika Mohameda Salaha popisala vse moje osebne stvari in jih pospravila v zavodsko skladišče, o čemer so sestavili tudi uradni zapisnik.

Uradni zapisnik Uprave za izvrševanje kazenskih sankcij z dne 16. 1. 2024, ki je bil sestavljen takoj po mojem pobegu, ko so mi izpraznili sobo št. 2.

Priloga k zapisniku: podroben ročno napisan seznam vseh oblačil, hrane in osebnih predmetov, ki so mi jih tisti dan zasegli in popisali.

Ko sem končno zakorakal skozi domača vrata, sta bila starša v popolnem šoku. Niti najmanj nista pričakovala, da se bom pojavil na pragu. Sicer sta iz medijev že vedela, da sem pobegnil, saj je novica preplavila celotno Slovenijo, prav tako pa so že prejšnji večer mojo hišo obkolili policisti, ki so pričakovali, da se bom vrnil takoj prvi dan. Ker sem predvideval, da me bodo čakali, sem namerno počakal en dan v Italiji in se vrnil šele takrat, ko so pritisk malce popustili.

Na mojo veliko žalost pa se je ta kratkotrajni okus svobode hitro končal...

Medijski blisk po mojem pobegu: novica o mojem uspešnem begu in kasnejši aretaciji je v trenutku preplavila celotno Slovenijo.

Kako me je lastni oče izdal in kako so me kriminalisti ponovno izsledili ter vklenili, pa si preberite v naslednjem, 15. delu moje zgodbe.