Moja zgodba (15. del): Konec prostosti na domačih tleh in ekspresna vrnitev za rešetke

V prejšnjem delu sem opisal svoj filmski beg iz novogoriškega zapora, hladno noč, ki sem jo prespal v Italiji, ter naslednji dan, ko sem se z avtobusom končno vrnil domov. Moja svoboda pa je bila žal izjemno kratka. Danes boste izvedeli, kako so me po hitrem postopku locirali, obkolili in zaprli nazaj.

Vrnitev v domači kraj: Mir pred nevihto

Ko sem prispel na avtobusno postajo v svojem kraju, je bila ura približno poldne. Nasproti postaje je stala gostilna, a v njej ni bilo videti nobenega gosta. Naokoli ni bilo žive duše, ki bi me opazila. Moja domača vas je namreč manjše naselje s približno 200 ljudmi, kjer se vsi držijo bolj zase. Za sovaščane jim ni bilo dosti mar, kar je bilo v tistem trenutku zame odlično: bil sem povsem brez skrbi, da bi me kdo prepoznal in prijavil policiji.

Za vsak slučaj sem hitro pretekel tistih 100 metrov od avtobusne postaje do naše hiše. Ko sem odprl vhodna vrata, sem najprej zagledal popolnoma presenečena starša, kmalu za njimi pa je pritekla še sestra.

Družinski šok in hitro "reševanje" lisic

Takoj so me zasuli s plazom vprašanj: »Ali si normalen? Zakaj si zbežal? Kako misliš naprej?!«

Hitro sem jih poskušal pomiriti. Razlagal sem jim, da sam pobeg sploh ni kaznivo dejanje, in da bom o tem, kako naprej, temeljito premislil. Starša sta bila v hudi paniki. Takoj sta začela razpravljati o tem, da me morata nemudoma peljati nazaj v zapor ali pa v psihiatrično bolnišnico. Doma preprosto nista mogla tvegati, da ostanem, saj sta se bala, da bosta kazensko odgovarjala zaradi skrivanja begunca. Močno sem ju miril, naj se pomirita, saj vem, kaj delam, in zatrjeval, da me policisti nikoli več ne bodo dobili.

Ker sem bil od zadnjega obroka v priporu že pošteno sestradan, sem takoj stopil do omare ter začel jesti sladkarije in vso hrano, ki mi je prišla pod roke. Ko sem se vsaj malo podkrepil, sem se odpravil v delavnico v pritličju hiše. Tam sem s pomočjo orodja končno snel še drugi del lisic, ki so mi ostale na roki. Nato sem zavil v kopalnico, da se po vsem tem stresu stuširam in preoblečem v čista oblačila.

Kopalnica kot zadnje skrivališče

Ravno ko sem se preoblekel, pa je sledil popoln šok. Zaslišal sem korake in glasove: nekdo je vstopil v hišo. Pogledal sem proti hodniku in na daleč zagledal policiste. Kot se je izkazalo, je oče sam obvestil policiste in jim uradno dovolil vstop v hišo, da so me lahko prišli iskat. Kasneje, ko sem mu to dejanje očital, pa se je nenehno sprenevedal in ves čas trdil, da on nima nič pri tem.

V čisti paniki sem takrat mrzlično iskal izhod, skozi katerega bi lahko pobegnil, a zaman. Hiša je bila že popolnoma obkoljena, zato zunaj ni bilo rešitve. Preostalo mi je le eno: da se skrijem.

Zbežal sem nazaj v kopalnico in za sabo zaklenil vrata. Policisti so najprej pregledali mojo sobo, nato pa so takoj prišli do kopalniških vrat. Po hiši jih je vodil moj oče, ki je bil ves čas prisoten pri postopku. Eden od policistov je medtem stopil ven na balkon, da bi preprečil morebiten pobeg skozi kopalniško okno.

Oče in policisti so me začeli rotiti, naj se predam in odprem vrata, da me odpeljejo nazaj v zapor. Seveda mi na kraj pameti ni padlo, da bi jih odprl. Skril sem se v tesen prostor med vrata in okno, se potuhnil in bil čisto tiho.

Kopalnica, ki je postala moje zadnje skrivališče pred ponovno aretacijo.

Policist, ki je z balkona s svetilko svetil skozi okno v notranjost kopalnice, je rekel ostalim: »Notri ni nikogar, pojdimo nazaj domov.«

A moj oče je takrat odločno dejal: »Sigurno je v kopalnici!«

Vdor s pajserjem

Tako so policisti ostali pred vrati. Sprva niso vedeli, kako bi me spravili ven. Eden od njih je predlagal, da pokličejo gasilce, ki bi z vrtalnikom zvrtali luknjo v ključavnico in odprli vrata. Oče pa ni želel dodatnih stroškov. Dobro je namreč vedel, da mora vse stroške policijskega iskanja in posredovanja v celoti kriti begunec oziroma njegovi svojci.

Zato je oče sam odšel v delavnico po pajser (lomilko). 

Orodje (pajser), s katerim je oče vdrl vrata kopalnice, da so policisti lahko vstopili.

Ko se je vrnil, me je še zadnjič pozval, naj odprem, da ne bo uničeval vrat. Ker se nisem oglasil, je pajser nastavil med podboj in vrata ter jih s silo vdrl. Pri tem se je podboj seveda popolnoma uničil (kasneje, ko so me že odpeljali, ga je oče sam popravil s silikonom).

Poškodovan podboj kopalniških vrat po tem, ko so jih s silo odprli.

Aretacija in ekspresna vrnitev v celico

Policisti so vstopili v kopalnico in me aretirali. Ko so mi znova nadeli lisice, se nisem več upiral, pa tudi oni niso uporabili nobenih drugih prisilnih sredstev. Ti možje postave so bili sicer v polni bojni opremi, opremljeni z neprebojnimi jopiči in avtomatskimi puškami. Če bi takrat poskušal zbežati, bi dobesedno tvegal svoje življenje, zato sploh nisem poskušal.

Uklenjenega me je na hitro pregledala še zdravnica, ki je z reševalnim vozilom prihitela istočasno kot policija. Potožil sem ji, da me bolijo pljuča, saj sem bil pred tem že več mesecev zaprt v kadilski sobi. Na hitro me je poslušala s stetoskopom in me po slabih petih minutah predala nazaj policistom.

Ko so me vklenjenega peljali iz hiše proti policijskemu avtu, je bil prizor precej bizaren. Oba starša sta jokala, istočasno pa sta me ravno onadva izdala, ko sta sploh poklicala in na naš naslov pripeljala policijo.

Uradno potrdilo Policijske postaje Ajdovščina o vstopu v stanovanje, kjer je jasno zapisano, da so policisti vstopili na željo mojih staršev.

Brez odlašanja so me odpeljali nazaj v novogoriški zapor. Ob sprejemu oziroma uradni predaji so me pravosodni policisti znova temeljito pregledali: popolnoma enako kot ob mojem prvem vstopu za rešetke. Po končanem postopku so me odvedli nazaj v mojo staro "Sobo 2" in mi vrnili vse moje zasežene osebne stvari.

Eden od pravosodnih policistov mi je ob tem iskreno navrgel, da bi me, če bi me on ulovil med samim begom, pošteno prebutal. Tudi v naslednjih dneh so se pazniki v zaporu nenehno šalili in norčevali na račun mojega pobega.

V celici me je že čakal moj stari zaveznik Mohamed Salah. Takoj me je začuden vprašal, kaj se je sploh zgodilo. Povedal sem mu celotno zgodbo o svojem kratkem skoku na prostost in zaključil, da se takšna avantura preprosto ne izplača. Na prostosti sem bil namreč natanko en sam dan, ki pa se mi bo na koncu odštel od prestane kazni: kar pomeni, da bom moral zaradi tega v zaporu ostati en dan dlje.

Za moj podvig so hitro izvedeli prav vsi v zaporu, saj so o mojem begu takoj obširno poročali vsi domači mediji. Zanimivo pa je bilo, da je državna tožilka kasneje debelo lagala mojim staršem. Ko sta jo namreč vprašala, kako je novica sploh prišla v javnost, jima je zatrjevala, da policija medijem sploh ni izdajala nobenih podatkov o mojem pobegu.

Dopis Okrožnega državnega tožilstva v Novi Gorici, s katerim so mojemu očetu uradno trdili, da podatkov o begu niso posredovali medijem.

V naslednjem delu:

Pisal bom o tem, kdo je v naši celici nadomestil Mohameda Salaha, ko je moral oditi na prestajanje kazni v zgornje nadstropje zapora. Razkril pa bom tudi, kakšna pisma vse sem izza rešetk pošiljal sodišču in sodnikom.