Moja zgodba (16. del): Odhod Mohameda Salaha, romunski roparji in vojna s sodiščem

V prejšnjem delu sem pisal o tem, kako sta me lastna starša izdala policiji, ko sem po begu na prostost upal na rešitev. Zaradi te izdaje so me že po enem samem dnevu ekspresno vrnili nazaj za rešetke. Danes pa boste izvedeli, kako se je moj dotedanji sojetnik Mohamed Salah preselil v zgornje nadstropje na prestajanje kazni, kako so v mojo sobo namestili nove pripornike, ob katerih sem se počutil še slabše, in kako sem iz obupa začel pisati neprimerna pisma ter voščilnice naravnost na sodišče.

Kako je Mohamed Salah prelisičil sodišče

Ko je Mohamed Salah za tihotapljenje ilegalnih migrantov dobil leto in pol kazni, je bil dejansko kar vesel. Kazen je bila za takšno dejanje izjemno nizka. V sodbi so mu namreč napisali, da je prevažal samo šest ljudi in z njimi zaslužil 3.000 evrov. Resnica pa je bila popolnoma drugačna: v resnici je prevažal kar 13 ljudi, njegov zaslužek pa je znašal 30.000 evrov!

Zadeva se je zanj tako ugodno razpletla iz dveh razlogov:

-Na sodišču niso vsi migranti želeli pričati proti njemu.

-Sodišče sploh ni vedelo, kaj so to bitcoini (kriptovalute), v katerih je prejel celotno plačilo od glavnega organizatorja.

Ker niso razumeli tehnologije, so mu slepo verjeli na besedo, da je prejel le tri tisočake v gotovini. Kmalu po obsodbi je iz pripora odšel na prestajanje kazni v vrhnje nadstropje, kjer so bili zaprti tisti s krajšimi kaznimi. Tam je takoj sprejel delo, saj lahko kot obsojenec koristiš ugodnost predčasnega pogojnega odpusta – po dveh tretjinah odslužene kazni lahko zaprosiš za izpust, in če ugotovijo, da vzorno delaš ter se lepo obnašaš, sodišče prošnji ugodi. Dela se po štiri ure na dan, plačilo pa znaša le nekaj centov na uro. Če na koncu meseca zbereš 100 evrov, je to za zaporske razmere več kot odlično, poleg tega pa dobiš še dodatni suhi obrok (ponavadi sendvič). Jaz kot pripornik o delu sploh nisem mogel razmišljati, saj lahko delajo le obsojenci.

Prihod treh "turistov" iz Romunije

Po Salahovem odhodu so v zapor prišli trije Romuni. Začuda niso bili zaprti zaradi tihotapljenja migrantov, temveč zaradi drznih tatvin in ropanja. Njihov sistem je bil preprost: potovali so po Sloveniji, hodili po lokalih in frizerskih salonih, medtem ko je eden čakal v avtu. Druga dva sta vstopila v poslovalnico; eden je zaposlene zamotil s spraševanjem za pot, drugi pa je s časopisom prekril vredne predmete na pultu (največkrat telefone ali denarnice), jih pograbil in odšel. Na ta način so nakradli ogromno stvari.

Prikaz njihove metode drznih tatvin: prekritje telefona in denarja s časopisom med zamotenjem zaposlenih.

Vse pa se jim je zalomilo, ker so ukradli iPhone. Ker imajo ti telefoni vklopljeno aplikacijo Find My, jih je policija hitro izsledila in ujela.

Ko so prispeli v pripor, so bili izjemno vznemirjeni. Ker jih je bilo treba ločiti, so enega namestili v mojo sobo, druga dva pa v sobo številka 4. Ta soba je imela sicer tri postelje, a je bila polno zasedena, zato so morali dva prejšnja pripornika premestiti višje v zapor, da so naredili prostor za romunska roparja.

Tisti, ki je pristal pri meni, je ves čas trdil, da je popolnoma nedolžen in da je bil "samo voznik". Dal mi je celo prebrati obtožnico. Ko sem jo pregledal, sem videl, da gre za velike in drzne tatvine, za katere je zagrožena kazen od 3 do 5 let zapora. Kljub temu je samozavestno trdil, da bo zunaj že po enem tednu. Sam pri sebi sem se le grenko smejal in si mislil: "Ti boš tukaj sedel še zelo dolgo." Romuni zapora niso bili niti najmanj veseli, svojih dejanj niso priznali, ampak so se sprenevedali, da so prišli v Slovenijo le na počitnice kot turisti. Ker pa so jih ujeli z ukradenimi predmeti v rokah, jim te laži niso prav nič pomagale.

Uničen telefon in absurni zapleti

V pripor so prišli popolnoma brez vsega. Že takoj prvi dan so mi dobesedno pojedli vse prigrizke, ki mi jih je v paketih prinesel oče. Tako sem ostal brez vsake hrane, saj tiste klasične zaporniške hrane sploh nisem jedel, ker ni bila veganska. Poleg tega sem jim posodil še telefonske kartice v vrednosti 10 evrov, z obljubo, da mi bodo denar vrnili. Seveda ga niso vrnili nikoli.

Nato pa je sledil popoln kaos. Eden od njih je preko zaporskega telefona poklical domov v Romunijo in izvedel, da ga je punca prevarala z drugim. Ko jo je poklical neposredno in ji začel groziti, ga je popadel tak bes, da je popolnoma razbil zaporski telefon! V slušalko je kričal tako močno, da se je slišalo po vseh sobah bloka. Moj sojetnik mi je sproti prevajal njegove besede, zato sem sploh izvedel za ta divji razhod in za grožnje s smrtjo, ki jih je obljubljal, ko se vrne domov.

Na koncu pa se je izkazalo, da je imel moj sojetnik glede hitrega izpusta skorajda prav. Po zgolj treh tednih so jih izpustili na prostost! Plačati so morali le nekaj tisoč evrov kazni in dobili so petletno prepoved vstopa v Slovenijo. Meni so se te kazni zdele popolnoma absurdne in krivične – njih so izpustili po treh tednih, jaz, ki sem storil neprimerljivo manjše kaznivo dejanje, pa sem še kar naprej gnil v priporu.

Moje pismo in voščilnica sodišču

To krivico sem izpostavil vsak teden, ko je bil sodnik na rednem obhodu v priporu. Ker me nihče ni poslušal in so me ignorirali, se je v meni nabralo toliko besa in frustracij, da sem se odločil napisati ostro pismo naravnost na Okrožno sodišče v Novi Gorici, kjer sem jim brez ovinkarjenja povedal vse, kar si mislim o njih. Za božično-novoletne praznike pa sem jim poslal še izjemno neprimerno voščilnico, opremljeno z narisanim sredincem in napisom: "Merry Christmas you Filthy Animal... And A Happy New Year."

Praznično "voščilo", ki sem ga poslal sodišču za božično-novoletne praznike.

Vse to sem storil zato, ker so svoje delo opravljali popolnoma neprofesionalno in so odločitve sprejemali izključno na podlagi svojega subjektivnega mnenja. V svojih sklepih mi niso prav ničesar obrazložili, niti niso utemeljili, zakaj mi vztrajno podaljšujejo pripor. Prav vse njihove trditve sem z uradnimi pritožbami argumentirano ovrgel, oni pa so na vse moje pritožbe vedno znova odgovorili z enim in istim praznim protiargumentom: da se moje pritožbe zavrnejo kot neutemeljene, ker naj bi bilo kaznivo dejanje izvršeno nad otroki, ki so najbolj ogrožena skupina današnje družbe. To je bil njihov univerzalen odgovor na čisto vse.

Moja ostra pritožba in pismo Okrožnemu sodišču v Novi Gorici, napisano iz čistega obupa in frustracije nad sistemom.

Vrh vsega mi sprva niso pustili zamenjati niti moje uradne BPP (brezplačna pravna pomoč) odvetnice, ki je na obravnavah dejansko govorila proti meni in mi škodovala.

Sklep predsednika sodišča, s katerim je bil moj prvi predlog za razrešitev odvetnice zavrnjen.

 

Šele po dolgem času, ko sem jim končno uspel

uradno pojasniti situacijo, so to odvetnico le razrešili in mi odobrili novega zagovornika po moji lastni želji.

Uradni sklep o kasnejši razrešitvi postavljene zagovornice in dodelitvi novega odvetnika.

V naslednjem delu:

V 17. delu bom opisal, kako so pravosodni policisti v mojo sobo brez vsakega reda nameščali vse po vrsti, ki so na novo prihajali v pripor, in o tem, kako so nesramno prebirali moja osebna pisma ter jih sploh niso odposlali naprej na naslove.