Moja zgodba (17. del): Sodniški kiksi, zaporski »alkoholik« in dvojna merila pravosodja

Ko so tiste romunske lopove končno izpustili, sem spet ostal sam v sobi številka dva. Če lahko v priporu sploh govorimo o svetlih točkah, je bilo to to. Končno sem imel svoj mir, prepotrebno zasebnost, predvsem pa sem lahko dihal svež zrak namesto gostega cigaretnega dima. A kdor pozna sistem, ve, da moj mir nikoli ne traja dolgo. Pazniki in sodišče so poskrbeli, da je bila ta kratka svoboda znotraj štirih sten le zatišje pred novim viharjem.

Kardinalna napaka sodnika in moja provokacija

​Vse se je začelo z mojo frustracijo. Zaradi nemogočih pogojev v priporu sem na sodišče pošiljal provokativna pisma. In potem se je sodniku zgodil neverjeten kiks. V enem izmed dopisov mi je namreč pomotoma poslal popolnoma vse osebne podatke o oškodovankah: njihova imena, priimke, datume rojstva, EMŠO in naslove stalnega prebivališča.

Dokazni dokument s sodišča, kjer so mi zaradi malomarnosti poslali celotne osebne podatke oškodovank (EMŠO, datumi rojstva, naslovi), na kar je jezno opozoril tudi njihov zagovornik.

Na to kardinalno napako je sodnika jezno opozoril celo zagovornik oškodovank, češ kako si lahko privošči kaj takega, in mu zabičal, da se to v prihodnje ne sme več ponoviti.

​Jaz pa, provokator kakršen sem, si nisem mogel pomagati. Iz pripora sem na sodišče napisal novo pismo, bolj v hecu kot zares, naj mi v sobo pošljejo kakšno od teh oškodovank, da ne bom sam. Napisal sem zelo provokativno: češ, saj so mi tako ali tako pisale in si želele biti z mano (saj zato so oškodovanke), zdaj pa imajo idealno priložnost, ko je v sobi številka dve eno mesto prosto.

Maščevanje sistema: Dobim zaporskega »Alkoholika«

​Odziv sistema je bil ekspresen, a popolnoma neprofesionalen. Ne vem, ali so pazniki prebrali moje pismo ali pa je sodnik osebno odredil maščevanje, ampak v mojo sobo so nalašč namestili...obsojenca! Človeka, ki je že prestajal pravnomočno kazen v obliki vikend zapora. To se po zakonu sploh ne bi smelo zgoditi, saj pripor ni namenjen pravnomočno obsojenim zapornikom. To je bil jasen dokaz, kako malomarni in polni napak so naši pravosodni organi.

​Tega novega sojetnika bom klical »Alkoholik«. Ko je stopil skozi vrata, si že od daleč zavohal močan vonj po žganju. Predstavil se mi je, a bil je tako pijan, da je ob tem nerodno zadel ob mizo in vrgel daljinec naravnost na tla. 

Simbolična slika: V mojo sobo so namestili obsojenca na 'vikend zaporu', ki je že ob vstopu močno zaudarjal po alkoholu in takoj razbil daljinec televizorja.

Daljinec se je tako poškodoval, da ni nikoli več delal. Da bi bila situacija še bolj absurdna, je prijel metlo in zlomljen daljinec preprosto pometel v kot. Ker televizor ni imel fizičnih gumbov za premikanje kanalov, smo ostali obsojeni na en sam edini program. Če si imel slab voh, si po tej njegovi motoriki takoj vedel, v kakšnem stanju je prišel »na vikend«.

Dolgovi državi in ponudbe za ilegalne posle

​Ker je bil starejši možakar, me je seveda prosil za spodnjo posteljo. S težkim srcem sem mu jo odstopil. Rekel mi je, da bo v moji sobi le par dni, dokler se v zgornjem nadstropju, kjer so zaporniki, ne sprosti prostor. Tako so mu menda rekli pazniki, sam pa dobro vem, da je bil pravi razlog drugje: sistem mi je hotel namerno povzročiti trpljenje in mi kratiti tisti malo miru, ki sem ga imel.

​Alkoholik mi je med pogovorom potožil, da je v zaporu zato, ker mora državi odplačati 30.000 evrov. Ker nima denarja, premoženja in službe, mora ta dolg odsedeti z 90 dnevi vikend zapora in družbeno koristnim delom. Toliko se mu je nabralo zaradi raznoraznih prometnih kazni, ko so ga policisti ustavili popolnoma pijanega ali pa so mu našli nedovoljene substance. Povedal je, da so mu najprej zarubili vse, kar je imel – denar, traktor, avto... Ko pa je zmanjkalo premoženja, je moral priti za rešetke.

​Ker je bil očitno globoko v tem poslu, mi je sredi sobe ponujal celo »službo«: gojenje marihuane v Goriških brdih, od koder je doma. Razlagal je, da je plačilo odlično, delo ni zahtevno, denar pa zagotovljen, saj robo izvažajo v sosednje države (v Italijo), kjer je še bolj zaželena in se proda po veliko višji ceni. Seveda me te ilegalne posle niso zanimale, zato se v pogovor sploh nisem poglabljal. Njemu sem: tako kot vsem ostalim, ki so kadarkoli prišli v mojo sobo: rekel, da sem zaprt zaradi pretepa. Nikoli in nobenemu sojetniku nisem povedal pravega razloga, zakaj sem se znašel v priporu.

Boj z mlini na veter: Ignoriranje zdravstvene diete in cenzura pisem

​Že na samem začetku mi je ta človek naredil preveliko škodo. Zaradi njegovega pometanja daljinca v kot smo lahko gledali samo en program, saj je imel televizor le gumb za vklop in izklop. Na srečo je ta alkoholik že drugi dan odšel. Sobo sem moral spet temeljito razkužiti in počistiti, saj možakar ni imel nikakršne mere za čistočo in higieno. Kasneje sem ga še nekajkrat videl, kako je kot obsojenec iz drugega nadstropja hodil na delo v zaporsko delavnico.

​Spet sem bil sam, kar je bila edina pozitivna stvar v tistem obdobju. A ker so mi pazniki nalašč oteževali življenje, sem vedel, da bom kmalu dobil novo »podtaknjeno« družbo. Še pred tem sem na sodišče poslal  pisma, v katerih sem opisal nemogoče razmere v priporu. 

Eno izmed mojih ročno napisanih pisem, ki sem jih iz pripora redno pošiljal na Okrožno sodišče v Novi Gorici, kjer opozarjam na nezakonito zavlačevanje postopka, pogoje in dvojna merila.

Sodišče je moje pritožbe gladko zavrnilo z izgovorom, da v pismih nič ne drži.

​Resnica pa je bila naslednja: s strani zdravnika sem imel uradno predpisano vegansko dieto, a v vsem času nisem dobil niti enega pravega veganskega obroka. 

Uradni odgovor zavoda na moje pritožbe glede katastrofalne, enolične prehrane in neupoštevanja uradno predpisane veganske diete s strani zdravnika.

Prav tako sem uradno prosil za samsko in nekadilsko sobo, kar mi po zakonu pripada. Vodstvo zapora se je izgovarjalo z nekimi neprepričljivimi odgovori, da se »trudijo«, ampak da mi ničesar od naštetega ne morejo zagotoviti. V letu in pol, kolikor sem preživel v priporu, niso bili sposobni urediti dveh najbolj osnovnih stvari. Vse, kar so mi uspešno zagotovili, je bilo psihološko znašanje nad mano, oteževanje bivalnih razmer in nenehno nameščanje novih, problematičnih oseb v mojo sobo.

​Vrhunec podlosti zaporskih paznikov pa je bil, da so odpirali moja osebna pisma, jih brali in jih v veliko primerih sploh niso odposlali na naslov.

Pisma, ki sem jih pisal iz pripora. Veliko izmed njih zaradi podlosti paznikov nikoli ni prispelo do naslovnikov, kar sem izvedel šele po prestani kazni.

To podlo igro sem izvedel šele po prestani kazni, ko sem zunaj vprašal ljudi, če so prejeli moja pisma iz pripora, pa so mi odvrnili, da niso dobili popolnoma ničesar.

Dvojna merila slovenske pravne prakse

​Če so bili pazniki podli, pa je bilo sodišče še slabše. Zapli so me in me mesece držali zaprtega, medtem ko za druge veljajo povsem drugačna pravila. Ravno v tistem času je bil v oddaji Tednik na RTV SLO 1 objavljen prispevek o bivšem županu občine Dornava (Miha Zorko), ki je preko aplikacije Grindr izvajal podobno dejanje, pa ga tožilstvo sploh ni kazensko preganjalo, saj je šlo le za poskus. V prispevku je profesor dr. Miha Šepec s Pravne fakultete jasno povedal, da je pravna praksa v Sloveniji taka, da se v takšnih primerih poskusa ne gre v kazenski pregon.

Izsek iz prispevka oddaje Tednik (RTV SLO 1) o primeru bivšega župana Dornave in pravni praksi glede poskusa kaznivega dejanja, ki dokazuje dvojna merila, katerih žrtev sem bil.

​Pri meni pa so šli do konca. Na to očitno kršitev in dvojna merila sem sodišče opozoril v svojem pismu, a odgovora seveda nisem dobil nikoli. Kako je mogoče, da sem moral v priporu več kot 16 mesecev čakati na pravnomočno sodbo? To mi ne bo nikoli jasno. Pred zakonom očitno nismo vsi enaki in v naši državi vladajo umazana dvojna merila, na katera pa navaden človek nima odgovora.

​V naslednjem delu bom pisal o tem, kako težko sem si priboril nov daljinec za televizijo in kakšnega človeka so mi pazniki ponovno nalašč potaknili v sobo številka dve...