Moja zgodba (18. del): Iskanje izgubljenega daljinca in prihod najhujšega sojetnika

​V prejšnjem delu sem podrobno opisal, kako nepredvidljivo in včasih naravnost absurdno je bilo ravnanje sodišča ter paznikov v mojem primeru. Od tega, da so mi v priporniško sobo načrtno nameščali obsojence, do branja in uničevanja pisem, ki sem jih poskušal poslati svojim najbližjim. Da o vseh procesnih napakah sodstva sploh ne izgubljam besed. Danes pa se bom posvetil zapletu, ki se morda sliši banalen, a je v zaprtem prostoru ključen za preživetje – bitki za navaden TV daljinec, ki mi ga je uničil pijani sojetnik, ter prihodu človeka, ki je zasedel njegovo mesto. Človeka, ki je zagrešil najhujši možni zločin.

​Edino okno v svet in sabotaža na hodniku

​Televizija je bila v priporu, poleg knjig, edina stvar, s katero sem si lahko krajšal neskončne ure dolgčasa. Bila je moj edini pobeg iz realnosti; način, da zaposlim misli in vsaj za nekaj časa odmislim štiri stene, v katerih sem se znašel. Ko mi je prejšnji, večno pijani sojetnik uničil daljinec, sem se znašel v resni stiski. Brez njega si nisem upal ročno premikati programov na televizorju, saj je bil vsak korak v celici pod drobnogledom, hkrati pa nisem mogel spremljati oddaj, ki so me zanimale. Vedel sem, da moram daljinec dobiti čim prej.

​Ob tem sem se takoj spomnil na mučno izkušnjo iz sobe številka 5. Tam smo bili cel teden popolnoma brez televizije, ker je eden od pripornikov od zunaj, na hodniku, nalašč prerezal antenski kabel, namenjen naši sobi. Zavod je potreboval celih sedem dni, da je sploh odkril vzrok sabotaže in napako odpravil. Tisti teden brez stika s svetom je bil naravnost grozljiv.

​Zato sem takoj napisal uradno prijavnico, da nujno potrebujem nov daljinec. Seveda, kot je bilo v navadi, zavodskega daljinca nisem prejel nikoli. Sistem preprosto ni deloval tako, da bi ti pomagali. Rešitev je bila ponovno na ramenih moje družine. Kupiti sem ga moral na lastne stroške: natančneje, kupil ga je moj oče. Prinesel mi je popolnoma nov, originalen univerzalni daljinec, še zapakiran in z originalnim računom. To je bilo ključno: če bi prinesel rabljenega, bi moral plačati dodaten strošek za uradni pregled tehničnih naprav ob vnosu. Pravila so bila izjemno stroga, saj so se pazniki bali, da bi preko rabljenih naprav v zaprti del tihotapili prepovedane stvari: droge, mikrofone, skrite telefone, kamere ali wi-fi antene. 

Moj novi univerzalni daljinec, ki ga je oče z računom vred komaj spravil skozi strogo kontrolo paznikov, da so izključili sume o skritih mikrofonih ali wi-fi antenah.

Končno sem daljinec dobil v roke in televizijski programi so spet oživeli. Še boljše pa je bilo to, da sem bil v sobi nekaj časa popolnoma sam. Imel sem svoj mir. A v priporu mir nikoli ne traja dolgo.

​Prihod "narodnega heroja" z nožem za radič

​Moj mir se je končal z dnem, ko so v celico pripeljali novega sojetnika. Po naravi kaznivega dejanja je bil to daleč najhujši človek med vsemi, ki sem jih srečal. Ko je vstopil, sem ga začel nezaupljivo ocenjevati po zunanjem izgledu. Bil je starejši možakar, na prvi pogled precej prijazen, ki je paznika veliko spraševal. Ker je deloval neopazno, sem sprva sklepal, da je, podobno kot njegov predhodnik, pristal za zapahi zaradi kakšne neplačane kazni ali dolga do države.

​Kot vsem ostalim do takrat, sem mu tudi njemu rekel, da sem v priporu zaradi pretepa. Nato pa sem ga vprašal: "Zakaj pa si ti tukaj?"

​Njegov odgovor me je zadel kot strela z jasnega. Mirno je rekel: "Ubil sem nekoga."

​V tistem trenutku se mi je dobesedno ustavilo srce. Stopnja šoka je bila neopisljiva. Nisem mogel verjeti, koga so mi pazniki poslali v celico. Oseba, ki je pred komaj nekaj urami nekomu vzela življenje, je sedaj sedela na sosednji postelji, tik ob meni. Po eni strani me je prevzel prvinski šok, po drugi strani pa, priznam, neka vrsta srhljive fascinacije. Že od nekdaj so mi bile zanimive kriminalne zgodbe, sedaj pa sem imel priložnost eno najbolj krvavih slišati iz prve roke, od glavnega akterja.

​Takoj sem ga začel izpraševati o podrobnostih. V tistem momentu je možakar planil v hud jok. Videlo se je, da dejanje globoko in iskreno obžaluje. Povedal mi je celotno zgodbo. Šel je v lokal (kot sem izvedel kasneje, je šlo za Bar P17 na železniški postaji Most na Soči) in si naročil kozarec vina. 

Bar P17 na železniški postaji Most na Soči: prizorišče krvavega obračuna, o katerem mi je sojetnik v celici med jokom zaupal vse podrobnosti.

Ker je bil močno pod vplivom, je začel provocirati goste z besedami, češ če je kakšen problem, ki ga lahko reši. Do njega je stopil mlajši fant (25-letni Dani) in ga pozval, naj zapusti lokal. Možakar je sprva res odšel ven, a se je zunaj obrnil, se vrnil v lokal in fanta zahrbtno napadel z nožem za radič, ki ga je imel zataknjenega za pasom. Zadaje mu je dva usodna vboda: v hrbet in v predel srca. Ko je nekdo od gostov priskočil na pomoč, je porezal še njega. Po storjenem uboju je stopil ven na svež zrak in šele takrat, ko je alkohol malce popustil, se je začel zavedati, kaj je sploh storil. Policija ga je aretirala na kraju, mu odvzela krvave obleke in po tleh našla odvržen nož, kar so uporabili za forenzično preiskavo. Vse skupaj so potrdile tudi številne priče v lokalu. In po vsem tem krvavem dogodku so ga namestili naravnost k meni.

​Uradno je bil brezdomec, neuradno pa je stanoval pri nekom, za katerega je v resnici gojil marihuano. Imel je celo redno pokojnino, saj se je v vojni za Slovenijo boril na prvih črtah in je med svojimi veljal za nekakšnega narodnega heroja. Vendar pa so ga substance popolnoma uničile. Jasno se je videlo, da je težak odvisnik od drog. Za njegovim hrbtom sem ga klical preprosto junkie, v obraz pa seveda po priimku. Neverjetno pa je bilo to, kakšno spoštovanje je ta junkie užival med pazniki. Prinesli so mu dobesedno vse, kar si je zaželel: od cigaret do ekstra obrokov hrane, na sprehod pa so ga spustili kadarkoli se mu je zazdelo.

​Meni celotna situacija seveda ni dišala, saj sem si obupno želel biti sam v sobi. Zato sem vsak dan, ne da bi on vedel, paznikom oddajal prijavnice, v katerih sem prosil za premestitev v enoposteljno sobo. Zaradi hude prenatrpanosti zavoda je bilo to seveda nemogoče. Tako sem bil obsojen na dolge tri mesece bivanja v isti celici z morilcem. In ironično, ko so ga končno premestili, je takoj za njim prišel nov sojetnik.

​Kako sem morilcu pomagal na prostost

​V teh treh mesecih se je ta junkie neverjetno navezal name. Postal sem njegov edini zaupnik in prijatelj, kar je logično, saj sem bil edina oseba, ki mu je v tistih najtežjih trenutkih stala ob strani. Zaupal mi je najbolj bizarna poglavja svojega življenja. Razlagal mi je, kako ga je žena skupaj s hčerko zapustila in ga zamenjala za nikogar drugega kot sodnika. To se mi je zdelo popolnoma absurdno: ženska ga vara s sodnikom, on pa kasneje pristane v zaporu, o čemer odloča ravno ta sodniški aparat.

​Povedal mi je, da je v življenju preizkusil vse možne vrste drog. Čeprav se je od trdih drog do takrat že očistil, so pustile trajne posledice. Govoril je o časih, ko je bil na heroinu in je tvegal najhujše bolezni zaradi kontaminiranih igel, hkrati pa je bil vsakič le milimeter stran od usodne predoziranosti. Glede na to, da večina heroinskih odvisnikov umre že v mladosti, mi sploh ni bilo jasno, kako je uspel dočakati 55 let. To razvado mu je nekako uspelo premagati, ostal pa je zvest marihuani, ki jo je tudi sam prideloval. Do potankosti mi je razlagal tehnike gojenja, kako se skriti pred policijo (ki mu je sicer večkrat zasegla ogromne količine) in kako se kuha hašiševo olje. Poslušati ga je bilo sicer zanimivo, vendar se v debate o drogah nisem spuščal. Droge me nikoli niso zanimale, saj uničujejo življenja in sem strogo proti njim.

​Zato sem debato raje preusmerjal nazaj na uboj. Ko sem ga vprašal, zakaj je to storil, je vedno trdil, da je bil takrat popolnoma neprišteven in se samega dogodka sploh ne spominja. Kombinacija marihuane in velike količine alkohola mu je popolnoma zatemnila um: še en dokaz več, kako nevarne so substance.

Pred kratkim pa sem izvedel šokantno novico: možakar je danes na prostosti! In verjamem, da sem za to delno odgovoren tudi jaz. V tistih treh mesecih sem mu namreč dal ogromno ključnih napotkov, kako naj se obnaša na sodišču, da si ne bi sam še bolj zapletel situacije. Največji preobrat pa se je zgodil, ko je samoiniciativno, povsem po mojem vzoru, zamenjal svojega prvotnega BPP odvetnika po uradni dolžnosti. Ko je namreč videl, kako moj zasebni odvetnik premika gore v mojem primeru, je hitro ugotovil, da z uradnim zagovornikom nima nobenih možnosti. Odločil se je za enako potezo in najel istega odvetnika kot jaz (in moram reči, da ni bil edini, saj so kasneje enako storili tudi nekateri drugi prihodniki, ki so si delili sobo z mano). Jaz sem imel na začetku prav tako odvetnico po uradni dolžnosti, ki me sploh ni zagovarjala, ampak je delala praktično proti meni. Šele ko sem si priskrbel svojega odvetnika, ki me je dejansko poslušal in mi stal ob strani, se je zadeva obrnila. Moj odvetnik je bil vizualno in po načinu delovanja izrezani Saul Goodman iz serije Breaking Bad – oster, iznajdljiv in neustrašen. V mojem primeru je dosegel, da nisem dobil kazni, višje od dveh let, saj je iz obtožnice sesul skoraj vse oškodovanke in popolnoma uničil pritožbo tožilke, ki je zame zahtevala drastično višjo zaporno kazen. 

Uradni dokument iz mojega procesa: Kako je moj odvetnik z izločanjem neutemeljenih očitkov (kot je razvidno iz označenih izjav o Snapchatu) korak za korakom sesul obtožnico tožilstva.

Zaradi tega uspeha so kasneje mojemu zgledu sledili tudi drugi sojetniki in prav tako najeli njega.

​In junkieju se je ta zamenjava več kot obrestovala. Na koncu je bil v zaporu vsega skupaj le dve leti in štiri mesece, kar je za odvzem človeškega življenja neverjetno mila kazen. Do končne pravnomočne obsodilne sodbe namreč sploh nikoli ni prišlo. Sodišče ga je moralo izpustiti na prostost, saj zakon določa, da je zadrževanje v priporu po določenem času brez pravnomočne sodbe nezakonito.

​Ključno je bilo to, da je dosledno upošteval moje nasvete:

1. ​Nikoli ne priznaj krivde: To mu je dobesedno rešilo kožo na sodišču, saj je proces trajal tako dolgo, da so potekli vsi zakonski roki za pripor.
2. ​Ureditev in nastop: Svetoval sem mu, kako naj se obleče za obravnave in naj odgovarja povsem mirno, hladno in razločno. Ves čas je moral poudarjati, da je bil neprišteven in da se dejanja zaradi substanc sploh ni zavedal – kar je bilo navsezadnje res.
3. ​Nadzor nad čustvi: Strogo sem mu prepovedal jokanje pred sodnikom. Rekel sem mu, da bodo solze interpretirali le kot samopomilovanje (češ da joče zato, ker so ga zaprli), mediji pa ga bodo takoj označili za preračunljivega psihopata.

​Poleg pravnih nasvetov pa sem mu v celici nudil predvsem psihično oporo. Ko so ga preplavljali občutki krivde in je nenehno ponavljal, da je staršem ubil sina, sem ga poskušal pomiriti. Govoril sem mu, naj si tega ne žre preveč do živega, saj preteklosti in izgubljenega življenja ne more več vrniti. Primerjal sem to s prometnimi nesrečami iz malomarnosti: tam se prav tako dogajajo tragedije, povzročiteljev pa sodišča pogosto sploh ne zaprejo, saj je nesmiselno, pa tudi svojci žrtev včasih ne iščejo maščevanja, ker vedo, da to ne bo obudilo pokojnega. Rekel sem mu, da se bodo stvari sčasoma polegle in da ga bodo morda kmalu spustili. In to se je na koncu natanko tako tudi zgodilo.

Medijski odmev preobrata, ki sem mu tlakoval pot: David Štrukelj je po dveh letih in štirih mesecih odkorakal iz zapora na Dobu, saj so moji nasveti glede nepriznavanja krivde preprečili pravočasno obsodbo.

​V naslednjem delu:

Še bolj podrobno se bom potopil v junkiejev profil in opisal dogodek, ki me je dokončno vrgel iz tira: kako so mi v celici nesramno ukradli 50 € in tisti povsem nov TV daljinec, ki sem ga tako težko dobil. Daljinca nisem nikoli več videl, zato sem si moral ponovno urejati novega... Spremljajte me še naprej!