Moja zgodba (20. del): Kako sem prejel sodbo in pisal pismo predsednici za pomilostitev

​V prejšnjem delu sem pisal o tem, kako je bilo tri mesece deliti bivalni prostor z morilcem, in o božičnih roparjih iz sosednje sobe številka 4, ki sta mi brez sramu izmaknila 50 evrov in tisti famozni daljinec, ki ga nato nisem nikoli več videl. Danes pa se vračam k trenutku, ko se je moj pravni boj prevesil v ključno fazo: k izreku sodbe prek video konference in mojemu obupanemu poskusu, da pravico poiščem neposredno pri predsednici države.

​Kako sem se rešil "junkieja" in si priboril samsko sobo

​Življenje v celici z odvisnikom je bilo neznosno, zato sem nenehno iskal izhod. Priložnost se je ponudila med enim od naših rednih sprehodov. Ko smo hodili mimo sobe številka 5, sem opazil, da so zunanja neprebojna vrata odprta, celica pa je zaprta samo z rešetko. Pokukal sem noter in takoj opazil, da je ena postelja prosta.

​Takoj ko sem se vrnil v celico, sem napisal uradno prijavnico s prošnjo, naj mojega sostanovalca (junkieja) premestijo v tisto sobo. Seveda, kot je bilo v priporu v navadi, pazniki in poveljnik niso naredili popolnoma ničesar. Prijavnica je verjetno končala nekje na dnu kakšnega predala.

​Zato sem se odločil, da zadevo izpostavim neposredno sodniku, ko je imel enkrat tedensko obhod po priporu. To je bil tisti čas, ko si ga dejansko lahko vprašal karkoli v zvezi s pogoji bivanja v priporu. O svojem sostanovalcu nikoli nisem govoril, ko je bil prisoten v sobi, saj si nisem želel dodatnih konfliktov. Naključje pa je hotelo, da je bil junkie takrat ravno na delu in naju ni mogel slišati. Sodniku sem iskreno povedal, da sem nekadilec, v sobo pa so mi dali strastnega kadilca. Poleg tega sem uradno zaprosil za samsko sobo, saj sem se zaradi narave svojega medijsko izpostavljenega primera in prepoznavnosti na TikToku počutil izjemno ogroženega s strani drugih pripornikov.

​Sodnik je mojo situacijo očitno vzel resno. Takoj je ukazal paznikom, naj me premestijo oziroma me pustijo samega v sobi. Ko se je junkie vrnil z dela, ga je čakalo prvovrstno presenečenje. Brez kakršnegakoli opozorila je moral spakirati vse svoje stvari in se odseliti v sobo pet. Videti je bil popolnoma zmeden, nič mu ni bilo jasno, a je brez besed upošteval navodila paznikov. V sobi 5 ga seveda niso bili prav nič veseli – dva v tisti celici sta še nekako shajala, ko pa so postali trije, je nastala nepopisna gneča. Meni je bilo za to iskreno vseeno. Pomembno mi je bilo le to, da sem bil končno sam in sem imel svoj mir.

​Sodba prek video konference v poveljnikovi pisarni

​Kmalu za tem pa je prišel tisti usodni dan: izrek sodbe. Da bi se izognili novinarjem, kameram in medijskemu pompu, ki bi zagotovo nastal, če bi me pazniki fizično peljali na sodišče v Novo Gorico, so se odločili, da bo sojenje potekalo prek video konference.

​Zanimivo pa je, da te video konference niso izpeljali v sosednji stavbi sodišča, ampak kar neposredno v pisarni poveljnika pripora. Zakaj? Ker so se bali, da bi jim ponovno pobegnil, kot se mi je to že enkrat posrečilo, ko so me peljali na video konferenco v sosednjo stavbo. Varnostni ukrepi so bili na vrhuncu.

​Ko je sodnica začela brati sodbo prek zaslona, mi je sprva dejansko odleglo in v srcu sem začutil kanček veselja. Najprej je namreč prebrala oprostilni del. V njem je bilo zapisano, da se izloči skoraj vse oškodovanke, saj moje dopisovanje z njimi sploh ni izpolnjevalo zakonskih pogojev za kaznivo dejanje nagovarjanja. V tistem trenutku sem pomislil, da je pravici le zadoščeno.

​A olajšanje je trajalo le nekaj sekund. Takoj zatem je sledil hladna prha. Sodnica je nadaljevala z branjem obsoilnega dela, kjer je razglasila, da sem kriv za eno samo dejanje, ki pa je ostalo zgolj pri poskusu. Za to eno dejanje mi je izrekla nerazumno visoko kazen: dve leti zaporne kazni.

Uradni dokument: Sodba v imenu ljudstva, ki je potrdila mojo kazen.

Trenutek izreka sodbe: javljanje prek video konference neposredno iz pisarne poveljnika pripora.

​Ko sem zaslišal tisti "dve leti", se mi je dobesedno ustavilo srce. Hitro sem si preračunal mesece in ugotovil, da to zame pomeni še vsaj osem dolgih mesecev realnega zapora. Takoj, še v tistem javljanju prek video povezave, sem glasno naznanil, da se bom na sodbo pritožil, ker je kazen absolutno previsoka in nepravična. Po drugi strani pa je seveda tudi tožilstvo napovedalo pritožbi z obratnim argumentom: češ, da je kazen prenizka.

​Hladen tuš iz Kopra in pismo predsednici države

​Sledilo je obdobje čakanja. Moj odvetnik in jaz sva spisala podrobno pritožbo, enako je storilo tožilstvo. Čez čas smo prejeli odločitev Višjega sodišča v Kopru. To je bil zame nov strašen udarec: višji sodniki so vse pritožbe (tako našo kot tožilsko) brez oklevanja zavrnili in v celoti potrdili sodbo Okrožnega sodišča v Novi Gorici. Kazen dveh let zapora je postala pravnomočna. Moje upanje, da se bo na tej stopnji kaj spremenilo, se je razblinilo.

​V tistem trenutku mi je preostala le še ena, zadnja možnost: da napišem uradno prošnjo za pomilostitev neposredno predsednici Republike Slovenije, Nataši Pirc Musar.

​Pisanja pisma sem se lotil izjemno resno in podrobno. V njem sem brez ovinkarjenja opisal vse nepravilnosti in kršitve, ki so se dogajale v mojem postopku:

1. ​Kako so me policisti anonimno prijavili in nato opravili hišno preiskavo brez kakršnegakoli sodnega naloga.
2. ​Kako so mi zasegli vse elektronske naprave, ne da bi mi pred tem sploh prebrali moje pravice ali mi omogočili stik z odvetnikom.
3. ​Kako so moj uradni zagovor na policiji sestavili kar po svoje, oziroma so za podlago preprosto vzeli vnaprej pripravljene kriminalistične spise.
4. ​Kako so popolnoma napačno interpretirali dokaze in da po ustaljeni pravosodni praksi v mojem primeru sploh ne bi smelo priti do kazenskega pregona, saj se nobene od teh oseb nisem nikoli niti dotaknil.

Prva stran mojega ročno napisanega pisma predsednici države Nataši Pirc Musar, v katerem prosim za pomilostitev in opisujem kršitve v postopku.

​Kot argument sem navedel tudi druge podobne primere iz slovenske prakse, kjer pregona sploh ni bilo ali pa so se končali zgolj s pogojnimi kaznimi. Izpostavil sem prispevek iz oddaje Tednik (oddaja z dne 10. 3. 2025), v katerem je ugledni profesor kazenskega prava dr. Miha Šepec natančno in strokovno obrazložil pravna dejstva v enem izmed takšnih primerov, ki so popolnoma podpirala mojo obrambo.

Druga stran prošnje za pomilostitev, kjer sem se skliceval na pravno prakso in strokovno mnenje dr. Mihe Šepca iz oddaje Tednik.

​Vendar pa od predsednice in njenega urada ni bilo tistega odgovora, ki sem se mu nadejal. Prejel sem uradni dopis, da predsednica v tej fazi ne more storiti ničesar, saj je zadeva še vedno v rokah okrožnega sodišča, ki mora zadevo najprej predložiti v obravnavo. 

Odgovor Urada predsednice RS: Obvestilo o odstopu moje prošnje v nadaljno obravnavo Okrožnemu sodišču v Novi Gorici.

To se mi je zdelo kot popolno izogibanje odgovornosti in navadna laž: še posebej, ker je ista predsednica le nekaj mesecev pred tem brez težav pomilostila več tujih tihotapcev ilegalnih migrantov. Zame, slovenskega državljana, pa posluha ni bilo.

​Polnočni obisk in nov strah

​Razočaranje nad sodbo in propadlo prošnjo za pomilostitev pa je kmalu zamenjal nov, povsem realen strah v celici.

​Samo nekaj dni po tem, ko je moral junkie zapustiti mojo sobo in sem končno užival v težko prigarani samoti, se sredi noči (okoli polnoči) odprejo vrata celice. Na vratih je stal paznik, ki mi je s skrivnostnim glasom dejal:

"V zapor prihaja nov pripornik. Trenutno je še na sodišču, kmalu pa ga privedejo sem."

​Nato pa je dodal stavek, ki mi je pognal kri po žilah:

"Tujec je. In, na tvojo srečo... ni črn."

​Sploh ne vem, kaj je paznik s tem rasističnim ali provokativnim komentarjem sploh hotel povedati ali doseči. Meni pa je ta informacija v tistem trenutku pognala strah v kosti. Ostal sem buden, v krču in v polnem pričakovanju. Kdo je ta novi tip, ki prihaja sredi noči? Kaj je storil? In kaj me čaka z njim v zaprtem prostoru?

​V naslednjem delu bom podrobno opisal, kdo je bil ta skrivnostni tujec, kakšen grozljiv zločin je zagrešil in kako so mi pazniki ter sistem kmalu za tem poskušali podtakniti popolnoma novo kaznivo dejanje, ki naj bi ga domnevno zagrešil kar izza rešetk!